Takojčki

Foto: Shutterstock

Otroška lekcija: Upoštevati nepisana pravila, red in počakati

V osnovnošolskih dneh smo se med poletnimi počitnicami začeli na igrišču zbirati zgodaj popoldne. Ne glede na temperature, ki so nas čakale, je bilo to pravilo. Razlog tega hitenja pa je bil preprost: vedeli smo, da bodo, ko bo začel pihljati prijeten vetrič in bo neznosna vročina popustila, prišli veterani. Po njihovem prihodu so zadeve samoumevno potekale: umaknili smo se na klop, jih opazovali in molče navijali za to, da si kdo izmed njih (ne prehudo) zvije gleženj. To je bila edina možnost, da si zaslišal: »Alo, poba, vskoči!« Za mnoge je bila to edina priložnost, da so te naslednjič sploh opazili, da si na igrišču. Večina nas je morala počakati še par let.

Ko v odrasli dobi gledaš na stvari z določene distance, jih vidiš zelo drugače. Dolgo sem razmišljal samo o jezi in užaljenosti, ki smo ju takrat s sošolci doživljali. Težko je bilo najti svetlo točko teh poletnih pripetljajev, pa vendar danes vem, da jih je nekaj le bilo: upoštevati nepisana pravila, postaviti dogodke v red, predvsem pa počakati.

“Če potrebe nisem zadovoljil nemudoma, je postalo stresno”

Če ju ne bom uspel vzgojiti za to, da počakata, bosta postala brezobzirna človeka, ki bosta vse podredila svojemu zadovoljstvu. Precej časa sem nezavedno gojil sposobnost čakanja, ki pa se je začela izgubljati s prvo regljo ob koncu osnovne šole. Totalno nesposoben telefon, na katerem ni bilo mogoče nastaviti budilke, opomnika, koledarske obveznosti … današnjo mladino bi dobro nasmejal. Jaz pa si ga želim nazaj, kajti bolj kot je digitalizacija vstopala v moje življenje, manj sem znal počakati. Zlepa nisem bil več tako potrpežljiv. Če potrebe nisem zadovoljil nemudoma, je postalo stresno. Največja težava pa je, da sem digitalni nemir v življenju prenesel v druge sfere svojega življenja.

S tem se še danes dnevno borim, še bolj pa z vprašanjem: kako svoja otroka navaditi na to, da bosta lahko čakala in pričakovala. Danes otroci ničesar več ne pričakujejo, ničesar več se ne veselijo, po ničemer ne hrepenijo. Vse je po(d)ceni in ker je tako lahko dosegljivo, nas zasiti. Zaradi tega nastopi bivanjska praznina. Če ju ne bom uspel vzgojiti za to, da počakata, bosta postala brezobzirna človeka, ki bosta vse podredila svojemu zadovoljstvu.

Nujna socialna veščina

To učenje moramo začeti pri osnovnih potrebah – nič travmatičnega se jima ne bo zgodilo, če ju bo 5 minut mučila lakota ali če ne bosta takoj potešila žeje … Gre samo za dober trening, kako se prijeti v roke, s čimer med drugim krepita svojo samozavest. Če nekaj odložimo, pomeni, da smo prestavili čas uresničitve, ne samega dejanja.

Počakati in potrpeti sta socialni veščini, ki ju bodo naši otroci morali odlično razviti. Kako spoštovati drugače misleče, živeti z drugimi, prenašati bližnjega … Brez čuta za sočloveka bodo prizadejali in tudi prejeli veliko bolečine.

V času individualizma, ko gradimo zidove namesto mostov, je to težka naloga vsakega izmed nas. Pa vendar, spremembe v svetu vedno zasluga tistih, ki plujejo proti toku.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja