Prešeren : Slovenci

Sveto pismo pravi, da je bila na začetku beseda. Pri nas na Slovenskem je bilo drugače: na našem začetku ni bila beseda, na začetku je bil molk. In če drži, da stvari oživijo, ko spregovorijo, ko dobijo ime, da se z jezikom rodi človek in posledično narod, potem je v naši zgodovini tisočletni molk. Vse do Brižinskih spomenikov in do prvega čudeža v pismenosti po zaslugi slovenskih protestantov in potem dokončno do prvega pevca med slovenskimi pevci, ki je govor povzdignil v pesem in tišino dokončno spremenil v večno živo besedo, do Franceta Prešerna.

»S Prešernom se je ponovno in za zmeraj rodila slovenska beseda. Takrat se je tudi dokončno rodila naša vera in vedno manj jecljajoča zavest in narodni program,« je razmišljal Tone Pavček. Besede so Prešernova sprava kliče po odnosih, ki morajo postati naša vest in samozavest, naša identifikacija, ki jo negujemo.iz molka stopile v govor in postale, mnoge od njih in za mnoge, upanje. Od Prešerna naprej bi morali vedeti za sebe in imeti svoj glas v zboru glasov sveta. In v srečnih trenutkih samozavedanja se bodrimo, da to drži. 

Besedilo naše himne ni revolucionarno, ni podobno besedilom, ki so nastala med naskokom na vladarsko rodbino ali grad, ampak je naša sedma kitica Zdravljice predvsem spravljivo besedilo. Vsi preostali deli pesmi so veliko bolj bojeviti oziroma nacionalno nastrojeni. Misli naše himne, ki preganjajo vsakršno sosedsko razprtijo, pa bi lahko brez kakršnega koli pomisleka Združeni narodi vzeli za svojo odo. Prešernova sprava kliče po odnosih, ki morajo postati naša vest in samozavest, naša identifikacija, ki jo negujemo. Če razumemo čas in razmere, v katerih je nastala, bi preroštvo in neusahljivo upanje v dobro med poslušanjem himne morali postaviti naše kocine pokonci. Ni odveč malo ponosa in bahavosti, da smo dediči take zapuščine.   

Prešeren nas ne nagovarja s piedestala, ampak osebno in čustveno, zato je pri bralcu vedno našel prostor, kamor je lahko prisedel. Obenem je dokazal, da je naš materni jezik, za mnoge takrat zgolj Ni odveč malo ponosa in bahavosti, da smo dediči take zapuščine.jezik na ravni plemena, sredstvo, s katerim lahko ubesedimo najgloblja spoznanja in čustva. Prešernova zvestoba jeziku in narodu je – kakor njegova poezija – visoka in zahtevna.

Z njegovo pesmijo smo Slovenci dobili idejo slovenstva, skupno ognjišče svojega duhovnega življenja, pa tudi več: kot posamezniki jemljemo od njega mogočen dar za zavest in ponos, dobivamo prostor neskončne lepote in širino, ki prestopa meje slovenstva in nudi še danes in za danes edino možno vizijo človeštva: bratstvo in razumevanje med narodi. Zato ni prav, da ga častimo in praznujemo zgolj danes, hinavsko, ali po Cankarjevo: kot revolucionarji, ki si že v svojih puntarskih letih krojijo uniforme bodočih žandarjev, pač pa po srcu in po dolžnosti; zaradi lepote, ki nam jo je zapustil, zaradi upanja, ki ga je položil v nas za zmeraj.  

V enem izmed intervjujev so Cirila Zlobca vprašali, kaj mu pomeni Prešernov dan. Njegov odgovor je zaskelel, približno takole se je glasil: “Današnji dan doživljam predvsem kot razkol med najvišjo stopnjo umetnosti, ki jo predstavlja Prešeren, in trenutnim stanjem našega naroda.« 

Ne vem, koliko je resnice v Zlobčevi izjavi, bržkone nekaj. In ker je še vedno čas za uresničitev novoletnih zaobljub, imam predlog: naj postane Zlobčeva izjava izziv zame in zate, da z leti to razliko izničimo.