Veste, kaj je rekel zadnji Slovenec?

Rekel je: »Nema nas više.« Za zdaj šala, vendar kako dolgo, je drugo vprašanje.

Velikani slovenskega jezika in književnosti (Trubar, Prešeren, Cankar idr.) najbrž niso sanjali o samostojni državi. Ker nas je bila samo peščica, ker so nas obkrožali večji, močnejši, glasnejši narodi, pa tudi zaradi slabo ozaveščenega zgornjega družbenega sloja, to ni bilo mogoče. Vseeno smo pred skoraj tridesetimi leti zaradi naše enotnosti, upornosti in prepričanja, da nam bo v novih okvirih bolje, uspeli dobiti svojo državo.  

Jezik – bit vsakega naroda

Osrednji povezovalni element in bit vsakega naroda je jezik. Naša slovenščina je od Prešerna naprej jezik umetnosti, Cankar jo je postavil ob bok največjim, pred 100 leti je dr. Fran Ramovš opravil prvo predavanje na novoustanovljeni ljubljanski univerzi v slovenskem jeziku (3. decembra 1919 je eno uro predaval o historični gramatiki slovenskega jezika).

Pot, da slovenščina postane in se razvija kot znanstveni jezik, je bila odprta. Po vseh teh V naši državi obstajajo ljudje, ki trdijo, da je uporaba slovenščine pri vpetosti v mednarodno okolje zgolj tujek, nepotrebna ovira.letih pa se dogaja, da obstajajo v naši državi ljudje, ki trdijo, da je uporaba slovenščine pri vpetosti v mednarodno okolje, v svetovni preplet znanosti in izobraževanja, zgolj tujek, nepotrebna ovira, ki onemogoča ustrezno mednarodno povezovanje in doseganje vrhunske raziskovalne kakovosti. Trdijo, da je za zagotovitev mednarodne pretočnosti in konkurenčnosti treba predavati v tujem jeziku (beri: angleščini). Vse to so zapakirali v 8. člen Zakona o visokem šolstvu, o katerem se govori zelo na tiho, in ponovno mora akademska sfera po letu 2016  glasno opozoriti na nebulozo, ki bi ji lahko bili priča.

Kaj počnemo z dediščino jezika?

Žal gre pri poskusih uvajanja študijskih programov v angleščini zgolj in samo za igro želje po šolninah tujih (najbrž tudi naših) študentov. Kvaliteta izobraževanja je drugotnega pomena, prednost ima zaslužek. Nihče se ne vpraša o angleščini, v kateri bodo To, da bo slovenski profesor slovenskemu študentu predaval v zelo vprašljivi angleščini, ne zanima nikogar.predavanja potekala. V 21. stoletju imamo slovenščino, ki ni le naš pogovorni jezik, temveč je tudi razviti jezik znanosti in umetnosti, za katerega je trajalo stoletja, da se je lahko polno uveljavil. To, da bo slovenski profesor slovenskemu študentu predaval v zelo vprašljivi angleščini, ne zanima nikogar. 

Argument uvajanja univerzitetnih študijskih programov v angleščini, češ da mora biti znanost internacionalna (kot da taka že dotlej ne bi bila), ne zdrži. Znanost pač ne postane univerzalna z zanikovanjem maternega in državnega jezika. Kvečjemu bo z zanikanjem začela odmirati, zopet bo na poti, da postane jezik plemena. 

Z marsičim nas je nasprotna stran že označila – demagogi, ksenofobi, nacionalisti … Vendar se v resnici samo upiramo teptanju tujčeve pete. Ob praznovanju 100. obletnice Univerze v Ljubljani nekaj slovenskih univerzitetnih globalizatorjev za to, da bi jih v svetu kdo prepoznal in jih citiral, ne gre v boj s kvalitetnimi znanstvenimi članki in monografijami, ki bi jih nato dajali polnokrvno prevesti v angleščino. Raje po bližnjici v osiromašenem jeziku oddajajo svoja besedila. Tako prilagajanje bo nemara zadoščalo za njihovo poklicno, predvsem tuzemsko življenje. 

»Bomo prostovoljni izseljenci iz lastnega jezika in kulture zato, ker bomo tako lažje napredovali v službi in si nadevali fin klobuk, da bi z njim prikrili borno poreklo?« se sprašuje cenjena profesorica dr. Silvija Borovnik. 

Slovenščina je praznično oblačilo in naše ime, piše Florjan Lipuš, prejemnik Prešernove nagrade za literarno delo, Petrarkove nagrade, pa tudi najvišje Avstrijske državne nagrade, čeprav je pisal vse življenje v slovenščini. On je dokaz, da lahko človek doma in v svetu uspe predvsem takrat, kadar ima kaj za povedati. Njegova dela so prevajali v tuje jezike, on sam pa je pisal v jeziku svoje matere, ki je umrla v plinski celici taborišča Ravensbrück, ker je bila Slovenka. Vse, kar mu je zapustila, je bil jezik – in izkazalo se je, da mu je zapustila zelo veliko.