Foto: ShutterstockNikoli si nisem mislil, da bom iz svojih ust kdaj slišal tiho spoznanje: »Svet se je ustavil.«
V vseh letih permisivne vzgoje in bliskovitega tehnološkega napredka smo postali bitja brez omejitev – ljudje, ki rečemo »takoj« in ob tem vemo, da bo cilj dosežen v hipu. Bitja, ki zahtevamo »zdaj« in z namrščenim pogledom spremljamo sočloveka, kdaj bo uresničil ukaz. Skoraj praviloma sta vsak »takoj« in »zdaj« prepôzna.
A svet tokrat ni vprašal, koliko časa potrebujemo za pripravo, za nakupe, za izpolnitev načrtov, za Nemo in s povešenimi čeljustmi smo kot majhni otroci obstali pred besedo »takoj«zadnje obiske. Skril nam je uro prihodnosti, nas zaprl v sobo s svojimi lastnimi mislimi, nas pustil v nevednosti in z največjo odgovornostjo doslej – obvarovati svoje, njegovo in naše življenje.
Nemo in s povešenimi čeljustmi smo kot majhni otroci obstali pred besedo »takoj«, ki je tokrat namenjena nam, kraljem časa in inovacij. Ostali smo v predalčku, skupaj s svojo družino ali nemara čisto sami, še malo prej prekratek dan pa ima kar naenkrat polnih 24 ur. Ogromno časa in premalo prostora, kamor bi se lahko skrili pred drugimi in pred seboj. Kako zelo zgovoren je letošnji postni čas …
Pa vendar kljub negotovosti in praznini, ki nam te dni zreta v oči, so pred nami dnevi, ko bo neskončno priložnosti za razmislek o nevidnih vezeh v našem življenju. V resnici prav te štejejo največ. Dnevi, ko izgovori »nimam časa«, »preutrujen sem« in »mudi se mi« povsem izgubijo smisel.
Spoznanje, da smo krhki, minljivi, prestrašeni – samo ljudje –, je otipljivo. Trenutni čas nas nagovarja, da ga vzamemo resno: tako zaradi virusa kot zaradi sprememb, ki se nam ponujajo same od sebe. Druga, lažja, možnost je, da ga vzamemo zlahka. Zanimivo bo videti, kakšna učiteljica bo tokratna preizkušnja .
Objavljen zapis je bil uvod v sv. mašo 3. postne nedelje, 15.3.2020, v župniji Videm Krško
Povzel: David Križman
