Katja Jarca na Zavodu Iskreni izvaja zakonske in družinske terapije, terapije za otroke, mladostnike in odrasle ter delavnice in predavanja. Prav tako pa vodi tudi ustvarjalne delavnice s poudarkom na spoznavanju sebe, različna predavanja, sodeluje pri programu Izpopolnjevanja iz Geštalt pedagogike na Teološki fakulteti in izvaja program Zdravilna beseda v sodelovanju s Svetopisemsko družbo Slovenije. Sodeluje tudi z Inštitutom Integrum pri vodenju različnih skupin (predvsem mladih) na temo teologije telesa in samopodobe.
Tolminčanka, živeča v Ljubljani, ima dva sinova in prosti čas najraje preživlja s svojo družino v naravi, posebej v športnih aktivnostih. Izjemno rada tudi potuje, igra klavir, kitaro, poje in pleše. V intervjuju, ki je bil narejen za glasilo Iskrenko, je spregovorila o odkrivanju svojega poslanstva, o tem, kako stopi v stik z ljudmi, ki pridejo k njej na terapijo, s katerimi stiskami so se ti v času epidemije najpogosteje soočali pa tudi o mitih okrog terapij.
Na Zavodu Iskreni delaš kot zakonska in družinska terapevtka, poleg tega si tudi geštalt pedagoginja, geštalt svetovalka, umetnostna terapevtka, praktik metode TRE (Tension & Trauma Release Exercises) ter profesorica razrednega pouka. Na kakšen način si odkrivala svoje poslanstvo?
To se je z leti nadgrajevalo in se vse povezuje. Ob vsakem novem znanju sem čutila, da se lahko naučim še česa novega in sem se izobraževala naprej. To mi je dajalo novih idej, mi odpiralo poti naprej in pridobivala sem nova znanja in veščine pri delu z ljudmi.
Že v času študija na pedagoški fakulteti sem kot študentka veliko časa posvetila delu z otroki: delala sem v vrtcu, imela sem pravljične in igralne urice v knjižnicah, sodelovala s šolami v naravi, kjer sem učila pozimi smučanje in poleti plavanje, poleg tega pa še izvajala večerno animacijo. Moja prva zaposlitev kot prof. razrednega pouka je bila v šoli Prežihovega Voranca v centru Ljubljane, kjer sem poučevala tudi orientalske plese. Nekaj časa sem delala tudi kot pomočnica vzgojitelja v Angelinem montessori vrtcu, zatem pa kot koordinatorka za delo z mladimi v Četrtnem Mladinskem centru Bežigrad. V tem času sem tudi zaključevala podiplomski specialistični študij Pomoči z umetnostjo in ga zagovarjala po rojstvu prvega otroka.
Prav vsaka delavnica, predavanje, prostovoljni čas, ki sem ga imela z ljudmi, me je okrepil, mi dal moči in idej za naprej.
V vsem tem času sem veliko dela opravila tudi prostovoljno – na dementnem oddelku v domu za starejše v Ljubljani, z gospodom z Alzheimerjevo boleznijo, na Psihiatrični kliniki v Ljubljani (gibalno-izrazna terapija), z zvezo društev za cerebralno paralizo Sonček s poudarkom na glasbenem in plesnem ustvarjanju. Opravila sem tudi usposabljanje za vodjo plavanja za osebe z motnjami v duševnem razvoju in pridobila certifikat refleksne masaže dlani in nacionalno poklicno kvalifikacijo maser. Udeležila sem se mednarodnega humanitarnega projekta umetnostnih terapij v Sarajevu (leta 2008), kjer sem izvajala terapije s slepimi in slabovidnimi ter z otroki s posebnimi potrebami. V društvu Mladinski ceh sem samostojno izvajala sprostitvene delavnice s prvinami umetnostne terapije. V Dnevnem centru aktivnosti za starejše v Ljubljani sem več let vodila začetno in nadaljevalno skupino orientalskega plesa za ženske. Sodelovala sem s Socialno akademijo pri različnih projektih; izvedla diskusijsko kavarno Umetnostna terapija v današnji družbi in nastopala kot moderator predavanj več priznanih predavateljev. V Materinskem domu sem izvajala različne delavnice za mamice in otroke in sodelovala s šolami s prilagojenim programom, kjer sem izvajala terapije z otroki, z Zavodom Izriis in Karitas pa sodelovala pri izvajanju delavnic na različnih osnovnih šolah. Večkrat sem imela različne ustvarjalne delavnice z ženskimi skupinami in sodelovala z različnimi šolami tudi za vzgojne delavce.
Velik premik se je zgodil, ko sem ob otrokovem prvem letu odprla svoj s. p. Takrat sem se na tri mesečnem potovanju z družino (leta 2013) po Avstraliji in Novi Zelandiji srečala z več tamkajšnjimi gibalno plesnimi terapevtkami, s katerimi sem izmenjala svoje izkušnje, kar mi je dalo motivacije in zagona za naprej. Znotraj svojega s. p. sem začela počasi uresničevati svoje poslanstvo, svoj klic po delu z ljudmi, ki me je vodil naprej k odkrivanju novih stvari. V času, ko sta bila otroka majhna, sem čutila, da bi nadgradila svoje znanje in tako sva se oba z možem odločila za izpopolnjevanje iz Geštalt pedagogike, ki sem ga nadgradila z geštalt svetovanjem. Čutila sem, da bi rada še nekaj več znanja s področja odnosov, tako sem zaključila tudi program Zakonske in družinske terapije. Ponudila se je priložnost za Zdravilno besedo in učenje metode TRE. Vse to sem najprej izkusila na sebi in videla, kako dobre učinke ima. Nadaljevala sem in se usposobila za praktika metode TRE in za voditelja skupin Zdravilne besede. Vsak dan znova opažam, da lahko vse to znanje dobro kombiniram in združujem pri svojem poslanstvu. Prav vsaka delavnica, predavanje, prostovoljni čas, ki sem ga imela z ljudmi, me je okrepil, mi dal moči in idej za naprej.
V družinah, kjer je že pred epidemijo primanjkovalo stika med družinskimi člani, prave komunikacije, poslušanja, časa zase in drug za drugega, kjer so se pojavljale nezmožnosti soočanja s težavami, se je sedaj stiska pokazala še v večji meri.
V letošnjem letu si kar veliko ljudi vodila skozi terapevtski proces. Katere stiske so se v času epidemije najpogosteje izražale pri otrocih, mladih, starših in zakoncih?
Posamezniki so opisovali, da težko razmišljajo, težko zberejo misli ali misli težko ustavijo. Opisovali so občutke nemoči, da ne vedo, kaj jih čaka in kaj naj naredijo, da lahko kmalu kaj poči; da je glava (pre)polna vseh informacij in da jim srce divje utripa. Veliko jih je v teh časih izgubilo službe. Med odraslo populacijo so bili še posebej ranljivi ljudje z že obstoječimi težavami v duševnem zdravju in starejši. V tem času se je povečala depresija in uporaba različnih antidepresivov.
Epidemija in ukrepi za njeno omejitev so povečali socialno izolacijo in osamljenost ljudi. Dodatno breme predstavlja strah pred okužbo z virusom, izguba bližnjih in žalovanje za umrlimi, omejena svoboda gibanja, brezposelnost in negotova prihodnost.
Ljudje smo socialna bitja, zato potrebujemo medsebojne interakcije, predvsem v živo. Pomanjkanje fizičnih kontaktov, šolanje in delo od doma puščajo dolgoročne posledice, še posebej pri otrocih in mladini. Veliko je bilo samopoškodovanja, motenj hranjenja, umikanja vase, socialne izolacije, težav v vzpostavljanju stikov z vrstniki, različnih vrste odvisnosti … Epidemija še vedno povzroča zaskrbljenost pri ljudeh in strah, kar povzroča vsakodnevni stres. To se kaže s strahovi, večjo utrujenostjo in jezo, nespečnostjo, naveličanostjo … Pri ljudeh se je znižal prag tolerance na vsakodnevne frustracije, kar se kaže na težavah v odnosih, ki se povečujejo. Zaprtost je povzročila, da smo več časa preživeli drug z drugim, več je bilo stresnih situacij, kar je povečevalo napetosti v odnosih znotraj družine. V družinah, kjer je že pred epidemijo primanjkovalo stika med družinskimi člani, prave komunikacije, poslušanja, časa zase in drug za drugega, kjer so se pojavljale nezmožnosti soočanja s težavami, se je sedaj stiska pokazala še v večji meri. Veliko nasilnih in sovražnih izpadov, vseh vrst zlorab, neprimernega izražanja jeze, odsotnosti stikov, umikanja vase … Obenem posamezniki izgorevajo ob preobilici dela in skrbi, saj je delo od doma zabrisalo mejo med zasebnim in službenim časom. Tistim, ki so se že prej soočali s težavami v duševnem zdravju, so se le-te z epidemijo še poglobile.
Pri terapevtskem delu terapevti kar pogosto slišite precej težke zgodbe. Kako sprejemaš vse to oz. na kakšen način odložiš vse slišano, da ne obremenjuje tebe osebno? Kje pa se sprostiš oz. kje najdeš moč, da zmoreš opravljati takšno delo?
Res je, veliko je težkih in srce parajočih zgodb. Pomembno je, da tega ne nosim s sabo domov in me ne obremenjuje. Seveda se spomnim na te ljudi, jih izročam in molim zanje. Vem, da je tukaj pomembno, da vključimo v ozdravljenje tudi Njega, ki nam pomaga prebroditi krize, saj nismo vsemogočni. Tisti, ki niso verni, jim pomagam, da odložijo bremena, da skušajo ugotoviti, kdo ali kaj je tisto, kar jim na tej poti pomaga. Veliko mi pomeni tudi supervizija, ki jo imamo terapevti, kjer lahko podelimo težje zgodbe in nam pomaga pri razbremenitvi misli in čustev.
Kaj pa je tebi v terapevtskem procesu najpomembnejše? Kako pristopiš do ljudi, ki pridejo na terapijo?
Najpomembnejši mi je varen in zaupljiv terapevtski odnos med klientom in terapevtom. Kadar je to zagotovljeno, se posameznik lahko začne odpirati, postane ranljiv, lahko pokaže svoja čustva. Tako se začne poglobljen proces in posameznik lahko začne graditi na sebi. Pomembna mi je tudi sproščenost v tem odnosu, včasih humor, ki pomaga in odpira nekatere stvari. Pomembno je, da je uporabljen na pravi način.
Posameznikom vedno ponudim različne možnosti, od pogovora, do dela z različnimi umetniškimi sredstvi, kot pomoč pri odkrivanju nekaterih težav in vzorcev. Z odraslimi se največkrat pogovarjam, včasih pa kombiniram različne metode, kjer upoštevam njihove želje. Večkrat opazim, kako je že samo iskren stik, pogled v oči, nasmeh in sočutje, ponujen kozarec vode, priložnost, da se ljudje odprejo, da se sprostijo in pričnejo z iskanjem sebe.
Predvsem pri delu z otroki in mladostniki vidim, kako pomembno je, da imam različne ideje v glavi, da sproti prilagajam delo, sem ustvarjalna in se odzivam na njihove potrebe, kar jim pomaga pri odkrivanju sebe in razreševanju težav. V tem, ko sledim njihovim željam in potrebam, se gradi dober terapevtski proces. V pogovoru z njimi odkrivam, kaj je tisto, kar bi jim pomagalo na poti odkrivanja sebe in jim skušam ponuditi možnosti in različne načine, da pridemo do tega skozi ustvarjalen terapevtski proces. Ponudim jim tudi metodo TRE, ob koncu ali vmes, kadar vidim, da bi bilo to potrebno in bo pomagalo k nadaljevanju terapevtskega procesa.
Okrog terapij je med ljudmi še vedno kar nekaj mitov; od tega, da moraš imeti res hude težave, da se za terapijo odločiš, do tega, da »samo od pogovarjanja« ni nobene prave koristi, pa do tega, da so terapije predvsem zapravljanje denarja … Kako bi odgovorila na to?
Vedno povem, da vsak od nas v življenju kdaj rabi pomoč. V varnem okolju se je veliko lažje spoprijeti s težavo, se z njo soočiti in s pomočjo terapevta razrešiti. Večkrat iščemo izgovore in nikoli ni pravega časa za pogovor ali pa pravimo, da nimamo težav. Še marsikje se sliši, da je terapija stigma, tabu, da kdor hodi, ima resne težave. Jaz pravim – tisti, ki pride na terapijo, je spoznal, da ima težave in rabi pomoč in tukaj je že »pol poti prehojene«. Ko se soočimo s sabo, s svojo težavo in jo želimo reševati, za svoj odnos, za lepše življenje, vsak dan znova. Večkrat je eden izmed para pobudnik in mu drugi sledi. Kmalu spoznata, da je to res njun kvaliteten čas, ki ju obogati, s pomočjo katerega rasteta in se odkrivata.
Vsak od nas v življenju kdaj rabi pomoč.
Vsi se učimo celo življenje in to je res bogastvo. Seveda to ne pomeni, da bomo po terapijah naslednji dan vse naredili »super« in bo vse lepo. Vsak dan se odločamo za ljubezen in za odnose je potrebno »garati« – delati na sebi, se pogovarjati, sproti razčiščevati stvari. Ne pride samo po sebi, ampak je potrebno, da delamo na sebi, da lahko sprejmemo sebe, se objamemo, se imamo radi, da lahko sprejmemo v svoj objem tudi drugega človeka, se mu zahvalimo. Da lahko do sočloveka (moža/žene, otrok, prijateljev, sodelavcev) pristopamo z uporabo vseh petih jezikov ljubezni: posvečeni čas, besede potrditve, dotik, usluge in darila. Da spoznamo, kateri jezik ljubezni govori moj partner, moj otrok in kateri je meni najbližji. Da se zavemo svoje krhkosti in ranljivosti, da sami sebi lahko odpustimo in da lahko odpustimo drugemu. Vredno se je vprašati: »Kam vlagam svoj čas in svoj denar? Kaj mi je v življenju pomembno? Katere tri stvari bi vzel s seboj na samoten otok?« Tako spoznamo, da so odnosi tisti, ki nam delajo svet lepši, srčnejši in kvalitetnejši. Svet postane lepši, ko odkrivamo sebe, spoznavamo svoje prednosti in pomanjkljivosti, se učimo iz svojih napak in drug od drugega.
Kakšne pa imaš načrte za prihodnost? Kje vidiš svoje glavno poslanstvo na terapevtskem področju? Kje čutiš, da so potrebe največje?
Čutim, da so največje potrebe prav v odnosih, v komunikaciji drug z drugim in ko vlečemo nerešene odnose, situacije, dogodke izpred let in nam še vedno povzročajo stisko. Predstavljamo si lahko, da imamo na sebi privezane vse te ljudi, ki jim težko odpustimo, s katerimi nimamo rešenih odnosov in vse to nam otežuje naše vsakdanje življenje in nas vleče k tlom. V nasprotnem primeru pa nas prijazne in tople besede, čisti odnosi vlečejo naprej, nam dajejo moči in elana za naše delo in delajo naše življenje lepše. Da lahko stopamo po poti lahki in svobodni, brez teže bremena. Vsak dan se nam lahko zgodi, da pride do kakšnega nesporazuma, saj so odnosi vedno dinamični in nikoli stalni, vedno se spreminjajo, kot se mi spreminjamo.
V prihodnosti si še naprej želim, da bi lahko spremljala in pomagala otrokom, mladostnikom, parom in posameznikom na poti k odkrivanju sebe s pogovorom ali umetniškimi sredstvi. Želim si, da bi se še vedno izobraževala tudi sama, odkrivala sebe, svoje zmožnosti in potenciale. Ljudi želim opogumljati še naprej na njihovih poteh, jim vlivati poguma, da je vedno mogoče začeti znova, da ni nikoli prepozno za spremembe in učenje. Pomembna misel, ki jo predajam naprej, je zame – biti tukaj in zdaj in se zavedati tega trenutka.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Gospa je strokovnjakinja na svojem področju in ima odlične reference. Strinjam se z njo, da se vsak človek lahko v določenem obdobju znajde v hudi stiski in potrebuje pomoč, zaradi take ali drugačne stiske.
Upam si trditi, da imajo največ težav ljudje na obrobju družbe, vsi tisti, ki jih je življenje na tak ali drugačen način prizadelo, predvsem brezposelnost, izguba dela in s tem tudi dostojanstva, finančna stiska…In kako naj si taki ljudje plačajo terapije? S čim?
Največ pa lahko naredi vsak sam.
Če živiš v okolju, ki te psihično in telesno uničuje, ti nobena terapija ne bo pomagala, pomagalo ti bo kvečjemu to, da tako okolje zamenjaš.
“Če živiš v okolju, ki te psihično in telesno uničuje, ti nobena terapija ne bo pomagala, pomagalo ti bo kvečjemu to, da tako okolje zamenjaš.”
Tako je. Točno tako.
Brez denarja pa ga – sploh pri nas – zelo, zelo, zelo težko.
(To je ena od prednosti velemest: razdalje, predvsem pa velika kulturna in družbena raznovrstnost, zato je radikalna sprememba okolja veliko laže izvedljiva.)
Natalija* je krasno je izpostavila problem sodobne družbe: terapije so najbolj potrebni tisti, ki si je ne morejo privoščiti. Polna usta so nas socialne države, a še kako živimo v kapitalizmu in oligarhiji, kjer denar dela denar in najbogatejši imajo dostop do še več bogastva, le-to se pa ne preliva nazaj v vse sloje. Meni je žal se ponavljati, ampak “socializem” je prihodnost. Morda pred 50+ leti človeštvo še ni bilo pripravljeno zanj, morda pa ga je samo večinski kapitalistični svet zadušil, ker mu gre na živce, ker ga ogroža.
Terapije so koristne v podobnem obsegu, kot antidepresivi. Rešijo trenutno duševno stisko. Lahko bi se ga tudi oreng napil v vaški gostilni in se zjadal pivskemu kolegu. A vse našteto postane odvisnost. Leta dolgo sem opazoval prijateljico, ki je bila odvisna od terapij, dokler se ni poročila in je potem njen mož jo postavil pred dejstvo. Če terapija uspe razrešiti problem zaradi katerega dva ne moreta naprej, je seveda smiselna. Če pa je problem v okoliščinah (revščina), bo pa težko kaj pomagala. Pred leti sem bil na “brezplačnem” finančnem svetovanju. Cela ura je bila samo reklama za obsežnejše svetovanje, kamor sem šel, ker je bilo “samo” 149 EUR. In kar smo izvedeli tam, da rabimo individualno svetovanje za 850 EUR. Da bomo znali razporejati finance. Recimo odjaviti naročnine na revije, časopise, spletne storitve, … če nimaš kartice, če imaš minimalca, je težko nekaj razporejati, česar nimaš. Svetovanje s primarno koristjo za predavatelja. Kot knjiga “revni očka bogati očka”; je treba najprej imeti, da lahko vlagaš.
“Terapije so koristne v podobnem obsegu, kot antidepresivi. Rešijo trenutno duševno stisko.”
Ne. Prava, res dobra terapija te opremi z orodjem, da trajno preurediš “podstrešje”, da se SPOZNAŠ in da si znaš sam(a) v bodoče sam pomagati. Kolikor lahko vidim in slišim, pa uspešnih terapevtov ni prav veliko.
“Leta dolgo sem opazoval prijateljico, ki je bila odvisna od terapij, dokler se ni poročila in je potem njen mož jo postavil pred dejstvo.”
Pred kakšno dejstvo jo je postavil?
In zakaj šele po poroki?
Pridružujem se komentatorjema zgoraj, vidim da sta kar redna na Iskreni, kar me veseli, in si tudi upata direktno povedati svoje mnenje. Jaz lahko rečem, da me čudi, koliko terapevtka Katja (in tudi ostali terapevti) zmorejo. Lahko povem, da sem sama socialna delavka, prostovoljka bila že v osnovni šoli in inštruirala sošolce in jim nudila učno pomoč. To imam že od malega v sebi, zato tudi ne čudi, da sem se odločila za socialno delo. Čeprav sem potem ugotovila, da je bil razlog za vpis na socialno delo bolj to, da sebi pomagam. Apak ker sem begala sem in tja, bila prostovoljka na stotisoč koncih, na koncu nisem imela časa, da bi se posvetila sebi in ukvarjala sama s sabo. Zanimivo, šele ob rojstvu sina sem prenehala s stoterimi prostovoljnimi dejavnostmi. Čudimo se, ko nekateri starši vozakajo svoje otroke vsak dan na tisoč aktivnosti, otroci nimajo časa za igro, za otroštvo. A mislimo, da odrasli pa ne potrebujemo “lenarjenja” in počitka? Pa še kako.
Bom razložila, ko sem študirala in ko sem bila še sama, sem si privoščila, da sem 24 ur na dan delala prostovoljno, res sem delala z različnimi populacijami (ne bom naštevala tako kot Katja v prispevku), od otrok in mladostnikov, žrtev nasilja, umirajočih, oseb s telesno in duševno motnjo v razvoju, ženskami, invalidi, Romi itd. To mi je prineslo ogromno izkušenj, ja. Preko Pota sem šla tudi v Romunijo. Res ni mi žal, da sem vse to doživela. Bila sem tudi prostovoljka pri Društvu onkoloških bolnikov, še ko sem bila popolnoma zdrava, ko sem sama zbolela za rakom ščitnice, mi je to zelo pomagalo, saj nisem potrebovala pomoči, kot nekateri, ki se soočijo z rakom. Delam kot socialna delavka z mladoletnimi prestopniki, in seveda veliko raziskujem, študiram sama zase, se udeležujem izobraževanj, berem, tako sem tudi terapevtka mnogim staršem, ki pridejo na pogovore.
In se popolnoma strinjam z Natalijo in Tomažem, najbolj rabijo terapijo ljudje iz dna družbe. Vendar se sprašujem, kako naj si ob borbi za preživetje, nekateri imajo službe, drugi jih nimajo, kako naj si v začaranem krogu revščine in preživetja omogočijo 700-800 eur za družinsko, partnersko terapijo? To se sprašujem, ker tako tarifo za cel proces terapije imajo na Zavodu Iskreni (drugod še dražje, sama na primer spremljam še ŠRCD in ostale katoliške inštitute ter Familylab danskega terapevta, pokojnega Jesperja Juula). Sama sem socialna delavka, pa si tega ne morem privoščiti. Zato je nujno, da se omogoča brezplačne terapije, kar je zavod Iskreni že izvajal, prav tako Študijsko raziskovalni center to izvaja, samo je treba nekaj časa čakati. Lahko povem, da po rojstvu sina sem tudi sama dala čez tri terapije, in takrat sem ugotovila, da se moram ustaviti, da je konec lavfanja in dokazovanja, kako sem dobra v prostovoljstvu. Namen prostovoljstva nekaterih ljudi je lahko tudi v tem, da da se delajo boljše od drugih, to ni prostovoljstvo. Lahko se delajo tudi pokroviteljske do tistih, ki jim pomagajo. To ni prostovoljstvo. Hvaljenje s tem, kje povsod smo bili prostovoljci, je lahko tudi varljivo. Jaz tudi ne vem, kako lahko Katja ob toliko dejavnostih, službah, aktivnostih in skrbi za družino sploh preživi. Nimam pojma, okej, ima dobrega moža in otroke, podporo, ampak dan ima samo 24 ur. Rabiš dovolj spanca, tudi prostega časa. Da vse to zmoreš. Saj nismo perfekcionisti. Bom povedala svojo izkušnjo, tudi jaz sem vedno hotela pomagati drugim. In sem pozabila nase. Pri 40.letu me je ujel želodec, preveč stresa, izgorelost in po enem letu stalnega ukvarjanja s sabo, letanja k zdravnikom so mi ugotovili še tumor ščitnice. Potem sem si dala dopovedati, moja prioriteta je otrok, družina, služba, pa prosti čas, iti v naravo, kaj prebrati. Ne rabim biti povsod, ne rabim biti všečna drugim. Sama moram biti zadovoljna s sabo in srečna, da bo otrok dobro.
Ja, pri svojem delu opažam, da starši mladostnikov ne zmorejo iti na terapijo, tudi če bi bila brezplačna, pa četudi bi jo najbolj krvavo potrebovali. Za terapijo se je treba odločiti, od tam ni več poti nazaj, treba je trdo delati ,se spreminjati (ne pa drugega človeka spreminjati), pri terapiji ne moreš iskati bližnjic, za terapijo je treba biti dovolj zrel. Mislim, da to da prideš na terapijo, še ničesar ne pomeni, lahko se sprenevedaš, lahko prideš na predlog nekoga drugega, in ne bo uspešno. Lahko prideš pod prisilo in spet ne bo uspešno. Če človek sam pri sebi ne dojame, da jo potrebuje, potem nima smisla, da jo obiskuje. To je preverjeno vsak dan pri mojem delu. Karel Gržan pravi, da kako bo človek, ki je v začaranem krogu revščine, ko mu država daje 700 eur minimalne plače in se ukvarja s tem, kako bo poravnal položnice, najemnino, dal otroku za jest (po možnosti nezdravo hrano, ker za zdravo hrano nima denarja) in vse ostalo, pri volji in moči, da bi obiskoval terapijo? To je dejstvo, ki ga terapevti mnogih inštitutov ne razumejo. Halo, če je plačilo za terapijo minimalna plača. Kam smo prišli?
Terapija je lahko tudi pogovor s prijateljico, sprehod v naravo, biti z otrokom, s svojimi starši, branje knjige, risanje, pisanje pesmi, igra z živalmi. Veliko je tega, samo vprašati se moramo, kaj nas veseli in kaj nas rešuje. Reši nas tudi humor in smeh. Tega se premalo zavedamo. In pozitivna naravnanost v življenje, da se veselimo vsakega trenutka posebej. Da nismo ves čas v preteklosti ali da ne razmišljamo ves čas o prihodnosti. Časi so danes zelo nepredvidljivi. Hkrati pa moramo življenje sprejemati tako kot je. Ne si ga prikazovati romantičnega iz filmov, ne si ga olepševati in ne ga demonizirati. Takega realnega ga je treba prikazati tudi otrokom in ničesar ne skrivati otrokom, ker oni vse vidijo, slišijo razumejo s svojimi očmi, ušesi, itd.
Tomaž, le to bi te vprašala, kakšen socializem imaš v mislih, da bi bil uspešen. Ker če misliš na skandinavskega, ti nekako pritrjujem, če pa misliš socializem, ki smo ga imeli v Jugoslaviji in ki ga furajo komunistične države, ga pa zagotovo ne podprem. Tako kot ne podpiram turbo kapitalizma, bogatenja na račun delovnih ljudi, ropanja države. Vsi enaki ali kako je metafora socializma. Vsak človek je poseben zase in unikaten, zato to ne vzdrži vsi enaki. Ne rodimo se vsi enaki in tudi ne umremo vsi enaki. Najbolj zaželjeno je imeti enakovreden odnos, to absolutno podpiram, enakopravnost je sedaj v tem času že pase, ženske in moški si moramo biti različni in tako naj tudi ostane. Kar se tiče kapitalizma, je podoben socializmu, prav tako ni svobode govora v današnjem času, nekakšna politična korektnost se pojavlja, sistem je čisto iztiril.. Tudi v socializmu ni bilo svobode govora, tudi socializem ni maral izobraženih, uspešnih ljudi, ki mislijo s svojo glavo. Še zdaj imamo posledice iz socializma (šolstvo, zdravstvo, sociala, sodstvo itd.). Edino kar mi je bilo všeč v socializmu, ni bilo pretiravanja v potroštništvu, ni bilo preveč izbire, veliko smo bili zunaj, bilo je več solidarnost, ljudje so si več pomagali, tudi ranljivim skupinam. Saj vem, da tudi sedaj v SLoveniji je ogromno ljudi, ki pomaga, vendar želijo nekaj v zameno. To se opaža na vsakem koraku. Če si namenjen prostovoljstvu, ne moreš pričakovati nekaj v zameno. Prostovoljstvo bi se moralo vršiti tudi na način, da pomagamo ljudem, da se potem sami naučijo nekaj delati, si pomagati. Vzdrževanje revščine je načeloma domena prostovoljnih organizacij, zato da potem dobivajo denar od države, EU itd.
Socializem je imel tudi to napako, da je vabil ljudi v mesta, gradile so se tovarne, delavci so imeli službe, vendar so bili večinoma neodzivni, pridni, tiho, direktorji so kradli tako kot to počnejo danes. Če si bil glasen, so te zaprli, kajne? Socializem je uničeval kmeta in to se pozna še zdaj. Tudi sedaj mladi odhajajo iz podeželja, vendar ne v mesta, ampak v tujino, saj tam spoštujejo tvoje delo, tvoje izkušnje, pa čeprav se moraš zelo truditi in trdo delati. V Sloveniji, če si uspešen in dobro delaš, če si dober podjetnik, te skoraj linčajo, saj te imajo za bogatuna itd.
Če primerjamo generacijsko v današnjem času, upokojenci seveda imajo majhne pokojnine, vendar so lastniki stanovanj, hiš, povečini. Živijo v prevelikih stanovanjih, saj so nekoč gradili velike bajte, ker so mislili, da bodo njihovi otroci ostali doma. Pa niso, mladi morajo živeti po svoje, ne da jim starci ukazujejo, je tako? Kako je pri mladih s stanovanji? Ravno obratno. Mladi so pozabljeni od države, sploh generacije po 30. letu starosti (sedaj se nekako več stanovanj gradi za mlade in mlade družine, vendar jaz ne spadam več med njih). Životarijo v najemih, in to drago plačujejo, za kredit so nelikvidni, sploh če imajo službe za določen čas, srečen tisti, ki mu lahko starši pomagajo. Jaz sem od študentskih let živela v najemu, menjavala službe – bolniške, porodniške. Sedaj ko imam nekaj čez 40 let, sem dobila službo za nedoločen čas, kaj mi to pomaga, za koliko časa naj se zakreditiram. Za 30 let, bom še takrat živa, bom še enkrat zbolela, kaj bo s sinom? Prijavljam se na razpise za stanovanja. Enkrat bo že. Ni mi materialno tako pomembno. Ko bom umrla, bo pomembno, kako sem vzgojila svojega otroka, koliko sem bila dobra z ljudmi.
Dobro si to napisala, Barbara! Želim ti, da dobro okrevaš in da se ti bolezen nikoli več ne ponovi. Poskrbi zase in za svojo družino, tako kot si napisala, ker ko si bolan, še sebi ne moreš pomagati, kaj šele drugim!
Oprosti, ker te kar tikam, po starosti bi ti lahko bila komod mama. Srečno!
Najlepša hvala, draga Natalija, za lepe želje in podporo. Kar tikajva se, se zelo strinjam, sem vesela, da pogosto komentiraš in tako brez predsodkov vse lepo napišeš.
Sem zdrava, nisem se ustrašila bolezni, imela sem samo operacijo in to je to. Jemljem zdravilo za ščitnico do konca življenja, hodim na kontrole, vendar normalno živim. In poskrbim zase, seveda, in za svojo družino.
“Če živiš v okolju, ki te psihično in telesno uničuje, ti nobena terapija ne bo pomagala, pomagalo ti bo kvečjemu to, da tako okolje zamenjaš.”
Tako je. Točno tako.
Brez denarja pa ga – sploh pri nas – zelo, zelo, zelo težko.
(To je ena od prednosti velemest: razdalje, predvsem pa velika kulturna in družbena raznovrstnost, zato je radikalna sprememba okolja veliko laže izvedljiva.)