Zakaj se sploh poročiti cerkveno?

Foto: Shutterstock

Kaj je sveti zakon? Kaj lahko ta zakrament prinese paru, ki se odloči zanj? Se je res vredno poročiti? Je po poroki sploh kaj drugače? Bova to začutila?

V predstavah mnogih ljudi ostaja poročni dan kot nek nebodigatreba, za katerega bomo morali seči globoko v žep, kar pa se v resnici niti ne splača. Na drugi strani si nekateri mladi predstavljajo poroko kot priložnost za res dober žur, tretja skrajnost pa so ljudje, ki si ta dan predstavljajo kot povsem pravljični trenutek, v katerem bosta ženin in nevesta (vsaj enkrat v življenju) v središču pozornosti.

Kakorkoli obračamo besede in misli, je pravzaprav lahko poročni dan vse to, kar je bilo našteto zgoraj. Lahko pa je še mnogo več. Res pa je, da tega ne bomo opazili, če se bomo ukvarjali samo z mislijo na ta hipen trenutek, v katerem izrečemo svoj usodni »da« in podpišemo nek papir. Potrebno je pogledati globje. Potrebno se je poglobiti oz. celo potopiti v sam zakrament svetega zakona in v poročno obljubo, ki si jo ženin in nevesta izrečeta med obredom.

Zakrament

Beseda »zakrament« izvira iz dveh latinskih besed: »sacer« in »mentum«. Beseda »sacer« pomeni »sveto«. Pomeni nekaj, kar ima veliko vrednost, kar je nedotakljivo in neopisljivo. Sveto je tisto, kar izvira od Boga ali se ga neposredno močno dotika. Končnica »mentum« pa pomeni »dogodek«. Dogodek, ki se zgodi. Trenutek.

Torej, zakrament je trenutek, v katerem se nas Bog dotakne. Je svet trenutek. Po teh trenutkih nam daje pomoč, ki jo imenujemo Božja milost, s pomočjo katere dozorevamo v ljubezni do Boga in do bližnjega.

Znan ameriški pridigar Fulton Sheen pravi, da je »vsak zakrament potok, skozi katerega smo obdarovani z duhovno močjo vstalega Kristusa. Ko prejmemo zakrament, v našo dušo priteka Božje življenje.”

Katoliška Cerkev pa zakramente razume tudi kot simbol in sredstvo zaveze med Bogom in ljudmi, hkrati pa v zakramentih vidi zgovoren Božji dotik, ki v najpomembnejših trenutkih življenja, naj bodo veseli ali žalostni, gane človeško srce. To je dotik, ki spregovori glasneje kot besede.

Zakrament svetega zakona

V zakramentu svetega zakona se torej Bog dotakne mladoporočencev. A kaj v resnici to pomeni?

Zelo znane so nam besede, s katerimi katoliški pari opišemo sveti zakon: »Z zakramentom svetega zakona je Bog vstopil v najin odnos.« Da, vse to je res. A poglejmo malo bolj podrobno, kaj pomenijo te naše besede, kaj se zares zgodi, ko si ženin in nevesta podelita ta zakrament in izrečeta poročno obljubo.

Vsak zakrament ima svojo formo in materijo (kar se sliši kot zelo učena teološka terminologija). Zakrament je veljaven samo v primeru, če tisti, ki ga podeljuje, uporabi pravilno formo (prave besede) in pravilno materijo (pravo snov oz. stvar).

Npr. materija zakramenta svete evharistije sta kruh in vino, forma pa so besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji. »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas.« Zakrament svete evharistije torej ne bi bil veljaven, če bi duhovnik izrekel kakšne druge besede ali namesto vina in kruha uporabil kakšno drugo hrano in pijačo. V tem primeru to ne bi bil več Božji zakrament.

Pri zakramentu svetega zakona pa so ta nespremenljiva forma besede, ki si jih izrečeta ženin in nevesta. To so besede, ki izhajajo neposredno iz izročila Jezusa Kristusa. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.« Na teh besedah temelji obljuba, ki si jo izrečeta ženin in nevesta. Obljuba zvestobe do konca, ne glede na okoliščine.

»Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.”

“Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.”

S temi besedami nevesta in ženin postajata eno meso. Dokler ju smrt ne loči.

Nadgradnja človeške ljubezni

Zdaj razumemo formo zakramenta svetega zakona. Kaj pa materija? Če je materija zakramenta svete evharistije kruh, v katerega vstopi Bog in nahrani duha osebe, ki ga prejema, potem je verjetno odgovor že jasen. Ne, materija nista prstana, kakor bi morda mislili … Materija, v katero vstopa Bog s tem zakramentom, je resnična ljubezen med možem in ženo. V to snov vstopi Bog in jo spremeni v Božjo ljubezen. Da lahko mladoporočenca sedaj ljubita drug drugega ne samo s človeško ljubeznijo, ampak s posvečeno, Božjo ljubeznijo. Da lahko zdaj uresničujeta in udejanjata tudi Njegovo darovanje in podarjanje življenja.

Ravno to dvoje, darovanje (podaritev) in podarjanje življenja (rodovitnost), pa sta dva izmed štirih temeljev poročne obljube. Podariti se sozakoncu s celim telesom, dušo in duhom, postati z njim »eno meso«, mu darovati svoje življenje, svoje veselje in svoje trpljenje, mu stati ob strani v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, vsak dan do konca življenja, tudi takrat, ko me njegove besede ali dejanja prizadenejo in močno zabolijo … Točno to je odsev Jezusove daritve na križu za nas. Do konca. Do smrti.

A ne le to… Ne samo, da sedaj postaja njuna ljubezen podoba ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Z zakramentom svetega zakona postajata tudi Božja sodelavca pri stvarjenju novega življenja. V trenutku spolne podaritve, ko se v polnosti uresničuje poročna obljuba, lahko spočneta novo življenje.

A bodimo zdaj zelo konkretni. Kaj se spremeni v najini zvezi s podelitvijo tega zakramenta?

Bonus Božjega

V trenutku, ko si ženin in nevesta izrečeta poročno obljubo in je njuna ljubezen povzdignjena v zakrament, vstopita v cono Božjega, kar pa jima seveda daje tudi »bonus Božjega«. Daje jima nekaj, kar ni v njuni moči.

Zakonci moč zakramenta najmočneje zaznamo takrat, ko se znajdemo v preizkušnji, ko se srečamo s trpljenjem, ko se soočamo z neplodnostjo, hudo boleznijo ali morda celo izgubo otroka. Takrat potok, skozi katerega smo obdarovani z duhovno močjo vstalega Kristusa, postane reka Božje milosti.

Včasih to zaznamo tudi v trenutkih, ko se med zakoncema vname prepir oz. v trenutkih, ko so izrečene težke besede, ki zarežejo v srce. Kako neverjetno lažje je prositi za odpuščanje, ko skozi naju tečejo milosti zakramenta.

Tudi takrat, ko je na preizkušnji zvestoba, ko se med zakonca nenadoma prikradejo skušnjave, občutki navezanosti ali zaljubljenosti v drugega, je mnogo lažje najti pot nazaj tistim, ki hodijo to pot z Gospodom.

In še bi lahko naštevali. Pričevanj o tem, kaj poročenemu možu in ženi daje moč zakramenta, je verjetno toliko, kolikor je različnih mož in žena in kolikor različnih preizkušenj.

Moč v vsakdanjem življenju

A kaj ko to moč, dano od zgoraj, potrebujemo tudi v čisto navadnem dnevu, ne le v težkih trenutkih. Najbrž vsi opažamo našo krhkost in pogosto tudi nezvestobo v malih stvareh, v malih odločitvah in malih težavah. Kolikokrat nam je lažje sprejeti odločitev »zase« kot pa odločitev »za naju«. Kolikokrat med naju vstopa hudi duh in naju preizkuša, če bova zmogla po napornem dnevu darovati še zadnje atome moči za to, da opraviva nekaj namesto drugega. In kolikokrat prelomimo kakšne majhne obljube, ki si jih kdaj izrečemo. »Obljubim, da te pridem iskat do 16h.« »Obljubim, da si bom zvečer vzel čas za naju.« Vse to se zdijo majhne stvari, a niti teh pogosto ne zmoremo izpolnjevati samo s svojim trudom in z lastnimi močmi. V zavedanju, da se preko zakramenta na naju zliva milost in moč, da bova obljubo zvestobe v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, vse dni življenja zmogla držati tudi v teh majhnih stvareh, pa je vse to veliko lažje …

Kdo si potemtakem ne bi želel vstopiti v sveti zakon? Pa naj bo poročni dan žur, pravljica ali nepotreben strošek… Ob vseh »bonusih Božjega«, ki jih to prinaša, je vse to res nepomembno.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Tudi sama sem cerkveno poročena že več kot 40 let. Kako živijo drugi, v to se ne spuščam. Dejstvo pa je, da se tudi cerkveno poročeni pari ločujejo, se varajo, v zakonih je nasilje, alkohol…Skratka, tudi cerkveno sklenjen zakon ni garancija, da bosta dva srečna in skupaj v dobrem in slabem do smrti.
    Po drugi strani pa imamo tudi pare, ki so poročeni samo civilno, ali pa živijo v izven zakonski skupnosti, pa se razumejo in živijo v slogi. Ni pravila!
    Kar nekaj parov poznam, ki so bili cerkveno poročeni, pa so se ločili oz. dosegli ničnost zakona po cerkvenem pravu in se potem ponovno poročili.
    Ničnost zakona – o tem bi se tudi dalo razpravljati. Saj smo bili vsi ob sklenitvi zakona malo zavedeni, če smo prav realni, a ne.
    Če se oba zakonca ne bosta maksimalno potrudila, vztrajala skupaj v dobrem in slabem, gojila medsebojno ljubezen in spoštovanje, žal tudi zakrament svetega zakona ne bo pomagal. Lahko te pride poročit škof ali sam papež, to je dejstvo, to je življenje.

  2. Še to bi dopolnila: marsikdo se poroči cerkveno zato, ker se mu to zdi romantično, ker je lep obred, cerkev lep ambient, čudovita glasba na koru.
    Drugi se spet poročijo samo zato, da bi ustregli fantu oz. punci ali pa staršem in starim staršem, brez resnične želje po prejemu zakramenta svetega zakona.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja