Vse dobro, kolega!

Foto: Shutterstock

Ko enkrat spoznaš, kaj je tisto, kar te zares veseli, in se s tem želiš ukvarjati vsaj del življenja, potem poučevanje zares dobi smisel. Sam sem osmislil poučevanje nekje proti koncu osnovne šole, ko sem začel občudovati poklic(anost) učitelja. Doma sem sestavljal teste za mlajšega brata in jih strogo ocenjeval, potem pa rdeče počečkane papirje pomolil staršema pod nos: »Poglejta, toliko zna za jutrišnji test!«

Danes sem res učitelj. Sedaj že osmo leto v sistemu opazujem, prikimavam, odkimavam, žugam, maham z rokami, včasih samo odmahnem z njimi. Motrim kolege in vesel sem, da je ogromno takšnih, ki svoje delo opravljajo kot poklicanost; žal, imajo tudi opozicijo: tiste, ki jih je delo tako izčrpalo, da so ga zasovražili, pa tudi tiste, ki to delo opravljajo mlačno.

Učitelj mora goreti, ko razlaga svojo stroko, in mora oboževati delo z mladimi. Če se vsako leto znova ne So trenutki, ko učenci hlastajo za ljubeznijo in mnogokrat je samo šola mesto, kjer se lahko nadejajo, da je bodo vsaj malo deležni.zatreskaš v to, kar boš predajal naprej, bodo tvoje ure dolgočasne, postale bodo naporne tako zate kot za poslušalce. Če ne maraš dela z mladimi, ki te obenem takega ohranjajo, če jim prisluhneš, ne pričakuj razumevanja. Ko sta ta dva pogoja izpolnjena, učitelj vžiga plamen v mladih, jih pritegne, jim odpre več zornih kotov in jih aktivira. Najhujša mora za učitelja je, ko izvaja uro v razredu, kjer ni odziva. Dandanes pa je tega več kot kadar koli prej v preteklosti – naveličanosti, zasičenosti, brezizhodnega pogleda na svet …

Kdo sem? Kaj je smisel življenja? Kje je moja pot? Kot najstniki smo si vsi zastavljali takšna ali podobna vprašanja in tudi sami smo bili ravno tako negotovi, kot so naši otroci/učenci danes. A pravi učitelj mora znati vsaj namigniti odgovor tudi na ta vprašanja, saj je vedno več najstnikov, ki nimajo komu postaviti teh vprašanj. To so trenutki, ko hlastajo za ljubeznijo in mnogokrat je samo šola mesto, kjer se lahko nadejajo, da je bodo vsaj malo deležni. Kar zmrazi, če dobro premislimo svoje poslanstvo, kajne?

Ob prazniku vam želim, spoštovani kolegi, profesorji, učitelji, tovariši, kakor koli vas že nazivajo naj vam dekreti, ki Dnevno se srečujemo z ljudmi, ki so na prelomnici v življenju in jih naše besede lahko ponesejo v smeri navzgor ali proti dnu.včasih mejijo na nebulozo, ne vzamejo poguma in optimizma. Želim vam, da se ustavite in se spomnite, da opravljate najpomembnejši poklic na svetu. Čestitajte si, da izobraževalnemu sistemu, v katerem delate, dodajate pridevnik vzgojno, tako ne obstaja samo na papirju. Obenem vam želim, da bi se večkrat srečali v gledališčih in knjižnicah kot pa na sodiščih. Hkrati se spomnite, da ne veste več za nobeno oceno, ki ste jo lani tak čas prisolili – opomnite tudi učence na to dejstvo, da ne postanejo komu merilu, kakšen človek je. Ne nazadnje pa se spomnimo, da smo tisti, ki se dnevno srečujemo z ljudmi, ki so na prelomnici v življenju in jih naše besede lahko ponesejo v smeri navzgor ali proti dnu.