Razprav o tem, kaj kultura je in kaj ni, je zaradi nekaterih političnih predlogov in odločitev zadnje čase ogromno. Kulturni dan razumem kot praznik naše, NAŠE kulture. Čutim ga kot dan, ko naj bi preko lepote in srčne omikanosti dvigovali in potrjevali našo narodno in osebno zavest.
Pa jo res?
Trenutno smo zašli tako daleč, da nekateri, zaradi črne luknje ozadja seveda, skušajo celo verze našega velikega pesnika, označiti kot, na ta ali oni način, sporne. Ker pa sem po duši malo upornik, sem ravno zato v roke spet vzela Gregorčičeve Poezije. Zanalašč.
Ob ponovnem prebiranju se mi je v glavi zavrtelo kup dogodkov iz življenja, v katerem, kot vsi, igram najrazličnejše vloge.
Molitev in oporoka
Kdo torej sem? Božji otrok, dekle, dozorelo v žensko, hči, Slovenka, žena, mama, prijateljica, sestra, človek … In prav v vsaki od teh vlog se me Gregorčičeve pesmi večplastno dotikajo, me spodbujajo, me bodrijo, mi dajejo polet … Gregorčičev jezik je seveda nekoliko starinski. Ideali, ki jih zagovarja, tudi niso ravno moderni in splošno priljubljeni. Vseeno pa se mi prenekateri od verzov zdi kot oporoka, kot napotek za življenje, kot tisto, kar bi iz srca želela predati svojim otrokom, kot molitev…
Z Gregorčičem imava dolgo skupno zgodovino
Sem staromodna? Sem kmetavzarska? Sem nacionalistka? Nisem dovolj »vključujoča«?
Morda.
In veste kaj – prav vseeno mi je. Z Gregorčičem imava dolgo skupno zgodovino!
Kdo ve zakaj, ampak ob pesmi Soči sem se mojstrila v branju, čisto na začetku, ko mi niti povezovanje zlogov v besede še ni šlo najbolje. Zapičila sem se v to, da bom pesem prebrala in pika. No, nekje na sredi osnovne šole sem se jo morala naučiti tudi na pamet. Zdi se mi, da je bilo za kazen, ker nisem naredila neke domače naloge.
Hvala učiteljica Vera. Ker potem, ko sem to lepotico končno prvič videla v živo, je iz mene kar vrelo.
Krasna si bistra hči planin…
Ko sem čez leta hodila po svetu, sem na pesem pogledala tudi iz drugega zornega kota.
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
Od doma se mi zdiš poslanka
Nesoča mnog mi ljub pozdrav!…
Moraš iz domovine, da jo znaš prav ceniti in ljubiti. O tem bi znali več povedati tisti, ki so bili iz naše prelepe dežele na silo iztrgani.
Njo le bom ves čas življenja
Ljubil iz srca globin
Ljuba moja je – Slovenja,
Jaz pa Slave zvest sem sin!
(Eno devo le bom ljubil)
Tu rod je moj, tu moj je kraj
Tu živel rad bi vekomaj,
Ni kraja mi krasnejšega,
Ni ljudstva mi milejšega.
(Oj z Bogom ti planinski svet!)
Zorenje v odraslo žensko je prinašalo trdne odločitve in stanje za njimi.
Srce človeško – sveta stvar,
Ne šali ž njim se mi nikdar,
V njem pekel naš je in naš raj,
Se s srcem našim ne igraj!
(Srce človeško – sveta stvar!)
Daritev bodi ti življenje celo,
Oltar najlepši je srca oltar…
…odločno odpovej se svoji sreči
Goreče išči drugim jo doseči…
(Daritev)
Pa pripadnost in ljubezen do domovine in naroda:
Oj mati moja domovina,
Ljubezen moja, ti edina,
Ti moja skrb in bolečina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!
(Domovini)
U srca ljubljenih rojakov
Sej seme plemenitih rož,
Da bomo narod poštenjakov,
da bomo narod vrlih mož.
(Slovo in naročilo)
Ko sva kot mlad par stala pred oltarjem, je najin ljubi prijatelj pričel uvod v poročno sveto mašo z Gregorčičevo poezijo.
Trepeče ti venec poročni v laseh,
In srce ti v prsih trepeče;
Krog usten rudečih igra ti nasmeh,
A solza v očeh ti leskeče.
(Nevesti)
V najinih srcih pa je gorelo prepričanje ljubezni.
Če kteri prstan kdaj se stre
To drug pač bo, moj prstan ne;
Če moj pa ima biti strt,
Ne stre ga nihče drug kot smrt!
(Prstan)
In potem sva postala starša. Kolikokrat sem gledala svoje prelepe speče otročičke in v mislih prosila zanje, za njihovo nedolžnost.
Saj ko porasteš, dete zalo,
Drugače bode mnogokaj:
Da bi le vedno mi ostalo
Nedolžno, čisto kakor zdaj!
(Pri zibelki)
A življenje ima svoj začetek in svoj konec, je neprestan preplet obojega. Ob izgubi najbližjih sem v solzah molila.
Pač blagor, blagor tebi
Tam dobro je za te!
Na srečnem božjem nebi
Oj moli še za me!
(Pri mrtvaškem odru)
Ljudje imamo vrednote na lestvici različno razporejene. Se mi pa zdi, da s Simonom Gregorčičem, vsaj po pesmih sodeč, deliva podobne v podobnem vrstnem redu.
Ljubezen do Stvarnika, lepot stvarstva in še posebej domovine, zvestoba, poštenost, ljubezen do sočloveka… in ja, ne, kar je najlažje, potrebno je delati tisto, kar je prav. Ali ne izvira prav od tod najbolj pristno in iskreno v narodovi kulturi in omiki?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Simon Gregorčič – goriški slavček.
Pesnik Simon Gregorčič je bil zelo priljubljen med primorskimi Slovenci. Priljubljen je tudi še danes. Bil je duhovnik, med drugim je služboval tudi v Braniku (prej Rihemberku), v Vipavski dolini. Ljudje so ga imeli radi, podnebje je bilo milo, vinska trta je bogato rodila. Vendar on je pogrešal planine, gore, pogrešal je svoj rodni kraj. Tu je nastala njegova čudovita pesem: Nazaj v planinski raj.
V njej Simon Gregorčič opisuje svoje hrepenenje po planinah.
Gregorčič je bil tudi prerok, v pesmi Soči napoveduje, kaj se bo zgodilo:
“Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla,
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!”
V prvi svetovni vojni so se odvijali krvavi boji (Soška fronta)-