Foto: FreepikŽe pred časom smo na našem portalu pisali o sindromu praznega gnezda, torej o obdobju, ko zadnji otrok odide iz zavetja domačega doma in zakonca ostaneta sama. Gre za prelomno prelomnico, ki pogosto v odnos med zakoncema prinese novo dinamiko, ki pa se je morata navaditi.
Nedavno smo na enem izmed srečanj zakonske skupine odprli tudi ta pogovor in zanimivo je spremljati, kako različne generacije gledamo/gledajo na (prihajajoče) obdobje, ko otrok ni več pod starševskim okriljem. Verjetno večina staršev v času odraščanja otrok pomisli na kakšno uro ali dve več časa, ki ga bo imel, ko bo otrok odšel od doma.
Za vse aktivnosti, ki jih sedaj delno potiskamo na stran, ker so obveznosti in skrb za otroke na prvem mestu. In tega trenutka se po tihem veselim. Pa ne samo zaradi več prostega časa (če sploh bo), ampak ker verjamem, da bo to odraz dejstva, da sva z ženo otroka primerno pripravila na življenje izven domačih sten. Obenem pa me, ko poslušam pripovedovanje teh, katerih otroci so že odšli, tudi rahlo stisne. Si bova takrat znala na novo organizirati čas? Bodo pogovore o vseh obveznostih, prevozih, nastopih otrok zamenjali pogovori o najinem odnosu? Ali pa bo takrat nastala mučna tišina? Iskreno, ne vem.
Kaj pa, če otrok nikoli ne odide od doma?
Ko sem tako razmišljal o tem obdobju, ki pri nas sicer še ne trka na vrata, sem pomislil tudi na svoja starša. Prva misel je bila, da se onadva nikoli nista ukvarjala s tem sindromom praznega gnezda, ker sva si z ženo uredila stanovanje v naši družinski hiši in tako sedaj tri generacije sobivamo pod isto streho. Torej praznega gnezda v naši hiši ni nikoli bilo?
Mogoče to komu zveni nesmiselno, a pomembno je, da naša družina ne polni praznega gnezda mojih staršev. Zakaj?
Seveda je bilo in na poseben način je še vedno. To pa zato, ker smo kmalu po najini poroki postavili jasna pravila, da imamo vsak svoje stanovanje, vsak svoj ritem, vsak svoje interese. In da se kljub temu, da bivamo pod isto streho, ne prilagajamo vsak trenutek drug drugemu, ampak smo dve ločeni družini. Mogoče to komu zveni nesmiselno, a pomembno je, da naša družina ne polni praznega gnezda mojih staršev. Zakaj?
Starši morajo občutiti prazno gnezdo
Ko otroci zapustijo domače ognjišče, starši ostanejo sami. In marsikateri starš išče nekaj, kar bi mu to praznino nadomestilo. In tukaj se pojavi velika nevarnost, da otrok, ki si družino ustvari doma, za starša pomeni samo nadaljevanje »vzgoje«, ki jo je poznal že dvajset ali še več let pred tem. Razlika je samo v tem, da starš po novem ne vzgaja samo otroka, ampak še snaho/zeta, vnuke itd. In recept za nesoglasja, napetosti in obilico povišanih tonov je napisan.
Otrok, ki ostane doma, ne polni gnezda svojih staršev, ampak svoje lastno gnezdo. In v to gnezdo je omejen dostop. Če ta ločnica ni jasno postavljena, se slej kot prej izprazni ne samo gnezdo, ampak celotna hiša.
Zato je potrebno ob bivanju pod isto streho takoj postaviti jasne meje in se dogovoriti za način, ki vsem generacijam ustreza. Prvo in zame najpomembnejše je, da se zavedamo, da smo vsak svoja družina, s svojim potrebami, z lastnimi težavami in vsakodnevnimi izzivi. Otrok, ki ostane doma, ne polni gnezda svojih staršev, ampak svoje lastno gnezdo. In v to gnezdo je omejen dostop. Če ta ločnica ni jasno postavljena, se slej kot prej izprazni ne samo gnezdo, ampak celotna hiša.
Preberi še zapis Dušana Posleka o lasni izkušnji sobivanja s starši pod isto streho: »Ampak kuhinjo bosta imela svojo!«
Krog pomoči se bo sčasoma obrnil
In ko se enkrat postavijo ti odnosi, je bivanje pod isto streho lahko velik blagoslov. Čeprav se zdi, da je ta sodobni svet naravnan tako, da pomoč in nasvete pogosto iščemo z drsanjem po ekranih pametnih telefonov, so ravno starejše generacije tiste, ki nam lahko priskočijo na pomoč. Z varstvom otrok, s pomočjo pri delu okoli hiše, tudi z deljenjem stroškov položnic … In seveda obratno. S staranjem se bo krog pomoči obrnil in bomo mlajši tisti, ki bomo našim staršem nudili vedno več pomoči. Podobno, kot jo oni sedaj nudijo nam, jo bomo mi, z našimi otroki, nudili njim. Toda še vedno z jasnim zavedanjem, da smo gospodarji vsak svojega gnezda. Tudi mi mlajši (otroci) nikoli ne smemo izgubiti spoštovanja do tega, kar so si naši starši ustvarili.
In to je spoznanje, ki bi ga morale ponotranjiti mlajše generacije. Ni nujno, da boš srečen le, če boš odšel od doma in »na svojem«, povsem možno je, da lahko svojo srečo gradiš ob ljudeh, zaradi katerih si sploh na tem svetu.
Oglejte si tudi:
Rudi Tavčar: “To, da te otroci ne potrebujejo več, je zdravo in normalno”
Rudi Tavčar: “Stari starši vam ne moremo biti 100% na razpolago, smo pa vedno veseli vaših obiskov”
Dr. Miha Rutar: Kako spustiti otroka, da odide v svet?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
