Pisma ljubezni in drugi predlogi, kako v družini osmisliti postni čas

Foto: Shutterstock

Post me vsako leto znova vabi, da se bolje zavem vesele novice: sleherni posameznik je v očeh Boga neskončno ljubljen, dragocen, zaželen in sprejet, in sicer ne glede na njegovo grešno preteklost ali neznano prihodnost. Priznam, da mi je zaradi vseh negativnih dogodkov, ki se kar ne nehajo vrstiti (vojne, naravne in druge nesreče, delitev na takšne in drugačne …) težko ves čas verjeti, da ne gre še za eno t.i. lažnih novic. Toda že kratek pogled na križ ali razmišljanje o Jezusovi zadnji poti mi pomaga, da sprva čisto narahlo priprem vrata svojega srca ter dovolim, da moje dvome in strahove umiri Resnica.

Šele tako pripravljena malce mlahavih nog stopim na pot osvobajanja: od svojih pričakovanj in želje po stalnem nadzoru. Post je zame tako priložnost učenja tiste prave ljubezni do Boga, same sebe in svojih bližnjih. Je povabilo, da veselo novico podelim naprej in da prispevam svoj košček v lepši in boljši svet: najprej v svoji družini.

V nadaljevanju vam predstavljam nekaj idej, kako lahko v družini postni čas izkoristimo tudi za to, da učvrstimo naše medsebojne vezi in se napolnimo z bolj pravo ljubeznijo. Dejavnosti, v katerih starši enakovredno sodelujemo s svojimi otroki.

PISMA LJUBEZNI

Na prvo postno nedeljo pripravimo knjižico.

Vzamemo barvne in bele A4 liste, in sicer toliko, da jih bo dovolj za vse. (Primer: Za 4 člane potrebujemo 4 barvne liste ter 4 bele liste.) Liste zložimo enega na drugega ter jih prepognemo na pol, pri tem pa pazimo, da je barvni list na vrhu. Da nastane knjižica, jih ob robu spnemo s spenjačem oz. preluknjamo z luknjačem ter povežemo z vrvico. Na naslovnico zapišemo svoje ime ter naslikamo svoj avtoportret (ali pa prilepimo svojo fotografijo).

Ostale nedelje v postnem času: drug drugemu pišemo pisma ljubezni.

Vsak izžreba eno knjižico ter vanjo za izbranega družinskega člana nariše in zapiše, zakaj ga ima rad/kaj rad z njim počne/katere so tiste lastnosti, ki jih pri njem občuduje/za kaj mu je hvaležen … Pomembno je, da glavno temo naših sporočil določimo skupaj in da se je držimo pri vseh pismih. Otrokom, ki še ne znajo pisati, po njihovem nareku zapišejo starši ali starejši sorojenci.

Vsako naslednjo nedeljo dejavnost ponovimo. Vztrajamo toliko nedelj, da so v vsaki knjižici sporočila ljubezni od vseh družinskih članov. Če nam ostane še kakšna nedelja do velike noči, jo lahko izkoristimo tako, da svoja sporočila dopolnimo ali pa imamo kakšno drugo dejavnost, ki nas povezuje.

Knjižice si podelimo kot darilo na velikonočno jutro: šele takrat sporočila tudi preberemo.

Naj iskrice v očeh in nasmehi na obrazih povedo, da je bilo vredno.

CVETOČE DREVO

Na večji list (lahko zlepimo več A4 listov skupaj) narišimo golo drevo (brez listov in vej). Kakšno je? (Pusto, kot da ni živo …). Tudi naši odnosi so hladni, kadar nismo prijazni drug do drugega/kadar pri drugih opazimo samo slabe stvari/si ne pomagamo/nismo hvaležni za vse, kar imamo/se nam upira delo za šolo/ne popravljamo svojih slabih ravnanj …

S svojimi dejanji bomo poskušali naše drevo polepšati, oživiti …

Najprej bomo skupaj določili, katero ravnanje bo »prinašalo« drevesu cvetove: lahko vsak svoje ali pa je enako za vse. Vsako naše dejanje pomoči/usmiljenja/pohvale/prijaznosti/odpuščanja/hvaležnosti … bo na drevo prineslo en cvet. To bomo počeli cel postni čas. Na koncu bomo zagotovo presenečeni, kako pisano in cvetoče drevo nam bo uspelo narediti. (Cvetove lahko pripravimo že vnaprej ali pa vsak dan sproti. Lahko kupimo nalepke, uporabimo štampiljke …)

Vsak večer se bomo pogovorili, kaj smo uspeli narediti drug za drugega ter okrasili drevo. Nič hudega, če se kdo ne bo spomnil, kaj mu je uspelo narediti. Med seboj ne tekmujemo, temveč drug drugega spodbujamo in si pomagamo.

Ko bo postni čas končan, pa si vzemimo čas še za naslednji premislek: ali so tudi odnosi v naši družini kaj boljši? Imamo občutek, da se imamo bolj radi? Nam je zato lepše, bolj domače? Kaj lahko storimo, da bo tako ostalo še naprej?

POSLAN, DA NA SVET PRINAŠAŠ SVETLOBO

Vzamemo eno večjo svečo ali več manjših (toliko, kot je družinskih članov). Z alkoholnim flomastrom vsak zase zapiše, kaj bi rad sam pri sebi izboljšal v tem postnem času. (npr. se manj pritoževal, da bi delil svoje stvari, sam od sebe skrbel za red v hiši, se potrudil pri delu za šolo, bil prijazen, večkrat pohvalil, objel, si vzel več časa za …). Svečko/-e tudi okrasimo.

Ob postnih večerih se zbiramo ob skupni molitvi. Prižgemo svečko/-e in skupaj prosimo, da nam Jezus pomaga premagovati naš zastavljeni izziv. Pred ali po molitvi si vzamemo čas ter se pogovorimo, kaj nam je uspelo narediti čez dan: drug drugega spodbujajte in opogumljajte.

DELI LJUBEZEN S KRIŽA

V bližnji okolici poiščimo dve veji ter ju povežimo v križ. Poiščemo še nekaj kamnov, ki bodo podpirali križ, da bo lahko stal. Križ položimo na vidno mesto v svojem domu. Otrokom povejmo, da križ pripoveduje zgodbo največje ljubezni vseh časov. Najdemo jo v Svetem pismu.* Ker vemo, da nas ima Jezus zelo rad, tako zelo, da je šel zaradi nas tudi na križ, smo tudi mi povabljeni, da to Njegovo ljubezen delimo naprej. Vsak dan v postnem času poskusi vsaj eni osebi deliti ljubezen: nekomu, ki ga izbereš sam, na način, ki ga določiš sam. Za lažji začetek je tukaj zbranih nekaj predlogov: s pomočjo sporočilc (Ne boj se! Zmoreš! Rad te imam! Jezus te ima rad!) nekoga potolaži, nekomu pomagaj, se ne pritožuj, povej šalo, deli svoje sposobnosti, poslušaj, podari objem ali nasmeh, pohvali, ustavi prepir …). Za tisti dan, ko ti uspe narediti vsaj eno dejanje ljubezni, prilepi na križ srce**. Naj pogled na križ, poln src, v tebi vzbuja upanje in še več ljubezni.

*Ob postnih večerih lahko prebiramo zgodbo Jezusovega življenja in se ob njej pogovarjamo.

**Srca lahko pripravimo vnaprej, npr. iz pene ali nalepk.