Imamo lahko verouk doma?

Foto: Shutterstock

Čeprav se je zgodilo pred več leti, pa vendar je spomin še zelo svež. Sedeli smo na sestanku za bodoče prvoobhajance. Srečanje sta vodili katehistinji, ki sta nas, starše, izzvali z vprašanjem, kaj pričakujemo in kakšno pripravo si želimo za svoje otroke. Po nekaj trenutkih mučne tišine se je nekdo opogumil in rekel: »Če smo mi morali opraviti toliko in toliko obveznosti za prejem posameznega zakramenta, če smo se mi morali naučiti toliko in toliko odgovorov na vprašanja, ne da bi vedeli in razumeli zakaj, naj to izkusijo še naši otroci.« Temu mnenju je pritrdila večina zbranih, zato sta katehistinji opustili vsa svoja prizadevanja, da bi z drugačnim pristopom pomagali prenesti vero iz učilnic v družinski vsakdan. In priznam, tudi sama bi bila del te večine, če …

Z možem sva ravno tisto leto zaradi logističnih težav v dogovoru z domačim župnikom odločila za izvedbo kateheze na domu. Pri vpisu smo dobili delovne zvezke, po katerih naj bi delali, da bomo lažje sledili župnijskemu verouku. Mislila sem, da razredni učiteljici (tudi s precej izkušnjami priprave dogodkov za družine v župniji) to ne bo ravno težko …

A pripraviti načrt za naš domači verouk ni bilo tako enostavno …

Ob pregledovanju delovnih zvezkov sem ugotovila, da so precej šolsko zastavljeni, sama pa sem do takrat že prišla do spoznanja, da vera ni prisila, da otrok ne morem enostavno posesti za mizo in reči, da bomo začeli z »obravnavo« določene snovi. Začela sem iskati odgovor na vprašanje, ki zadeva srčiko naše vere: Kako otroku pomagati ponuditi optimalno okolje, v katerem bo gradil svoj odnos z Jezusom? Hitro sem se zapletala v zanko, da je sedaj vse odvisno od mene in da sem le jaz odgovorna za sodelovanje otrok. Ker je ravno v tistem obdobju eden izmed otrok zelo dvomil v obstoj Boga, sem te dvome nameravala razbliniti s čim več in čim bolj različnimi aktivnostmi.

Začela sem iskati odgovor na vprašanje, ki zadeva srčiko naše vere: Kako otroku pomagati ponuditi optimalno okolje, v katerem bo gradil svoj odnos z Jezusom?

Poseg moža

Preden bi, tudi zaradi mojega (prevelikega) navdušenja nad pripravljanjem najrazličnejših gradiv, stvari zašle v napačno smer, si je, hvala Bogu, v »bojno« polje upal vstopiti mož. Spomnil me je, da sva že večkrat prišla do spoznanja, da se vera lahko ukorenini le v ljubečem in varnem okolju družine in da morava pri tem sodelovati oba. Spomnil me je tudi na to, da je vero treba graditi, obnavljati vsak dan sproti, in sicer tako v situaciji, v kateri se trenutno nahajamo mi kot družina, kot tudi vsak izmed nas kot posameznik. Kaj mi torej koristijo čudoviti pripomočki in raznoliko gradivo, če midva vere ne živiva v našem vsakdanu?

Stopila sva na neznano pot

Odstranitev miselnih ovir ter spoznanje, da imam podporo moža, sta mi prinesla mir in pogled na Sveto pismo. Ker sva imela pozitivno izkušnjo družinskega praznovanja cerkvenih praznikov, sva se z možem odločila, da bomo tudi verouk imeli kar vsi skupaj, cela družina naenkrat, naša osnova pa bodo nedeljski evangeliji. Sama sem prevzela vsebinsko pripravo, mož pa molitev. Že med pripravo na katehezo sem največ časa namenila razmišljanju, kaj želi posamezni evangeljski odlomek sporočiti naši družini. Na podlagi tega sem pripravila tedenske izzive, ki so nam pomagali slišano prenesti v vsakdan.

Pot, ki je prinesla mnogo ovir, a je pomenila tudi začetek gradnje bolj prave in trdne osebne vere 

Seveda ni šlo vse gladko. Poleg stalne skrbi, da ne bi učila otrok česa napačnega, so sadovi takšne oblike dela vidni šele v daljšem časovnem obdobju. Večkrat je bilo težko vztrajati, še posebej v trenutkih, ko so se otroci upirali in niso hoteli sodelovati. Težko se je bilo vaditi v sprejemanju, da so naše zmožnosti glede sodelovanja in opravljanja izzivov zelo različne. Težko je bilo priznati lastno nemoč in padce: tudi pred otroci. Težko se je bilo lotevati priprav, še posebej ob tolikih družinskih in službenih obveznostih. Težko, ker je takšna oblika tudi od naju zahtevala, da sva se odzivala na vsakršno duhovno pobudo otrok, ne glede na to, kaj vse bi takrat raje počela …

Vedno znova pa ugotavljava, da so otroci pravzaprav najini največji učitelji prave in trdne vere ter kažipoti v zaupanju v Boga.

Pa vendar: odkar smo sprejeli učenje in poglabljanje vere kot del našega vsakdana, z možem doživljava številne blagoslove in napredek v naših medsebojnih odnosih. Z veseljem ugotavljava, da nas je takšna oblika verouka medsebojno zelo obogatila in povezala. Smo bolj veseli, bolj odprti do okolice (midva še posebej); imava boljši vpogled v to, kje se v danem trenutku nahajajo srce in misli najinih otrok, pa tudi najine; bolje poznava in razumeva tako drug drugega kot svoje otroke ter dopuščava, da tudi oni bolje poznajo naju. Vedno znova pa ugotavljava, da so otroci pravzaprav najini največji učitelji prave in trdne vere ter kažipoti v zaupanju v Boga.

Zato v takšni obliki verouka vztrajamo še danes: v župniji na družinski katehezi

Naša skupina ni velika, a tudi naša redna tedenska kateheza ni čisto običajna, saj smo na srečanju skoraj ves čas zbrani vsi skupaj: od dojenčkov, predšolskih otrok, najstnikov in njihovih staršev. Na srečanjih bogatimo drug drugega s svojimi različnimi pogledi na sporočilo evangelija, spoznanja na sebi lasten način poglabljamo v svojih družinah ter se trudimo opravljati predlagane izzive. Starši pa v hvaležnosti opazujemo, kako iz srečanja v srečanje rastemo v zaupanju in tudi medsebojni povezanosti.