Vsaka mama mora najti svojo pot materinstva

Foto: Shutterstock

Mame imamo zelo izostren čut in smo posledično zelo dobre opazovalke: ne samo želja in potreb svojih otrok, temveč tudi, v čem smo boljše ali pa slabše od drugih mam. Tako v mimobežnih srečanjih na ulici kot tudi med skupnim pitjem kave v bližnji slaščičarni ne skoparimo s stavki: »Občudujem te. Kako ti to vse uspe? Pri meni je to nemogoče …« In se (pre)pogosto razidemo z občutki manjvrednosti, krivde, sramu, osebnih porazov, včasih še celo večjih notranjih bojev in stisk.

Materinstvo – lepo in naporno

Materinstvo je doživljenjsko poslanstvo, hkrati lepo in naporno, še posebej ob prvem otroku pa tudi polno neznank. V skrbi, da naši otroci ne bi bili za kaj prikrajšani ali pa zaradi strahu, da bi storile napačen korak, smo vedno čuječe in iščemo oporne stebre, ki bi nas vodili do pravih odločitev. Število otrok, koliko časa in kje dojiti, veganska ali mešana prehrana, kdaj in koliko otrok spi, javni ali zasebni otroški vrtec, primerjava otrokovih ocen z ocenami sošolcev, koliko časa zase si kot mama smem vzeti …

Mame kažipote iščemo med drugim tudi s prebiranjem člankov, z iskanjem dokazov v raziskavah ali pa si pomagamo z idejami, ki smo jih našle na socialnih omrežjih. Ob tem se najpogosteje ne vprašamo, kako se bo neka sprememba oz. ideja obnesla na dolgi rok in ali je za našo družino res najboljša izbira, temveč raje iščemo družine s takšnimi vzorci in načinom življenja, ki potrdijo pravilnost naše odločitve. Kajti zmotno mislimo, da bomo super mame le v primeru, da postanemo kopija tistih mam, ki jim je, vsaj tako nas uspejo prepričati s svojo zunanjo podobo, uspelo.

S primerjanjem same sebe z drugimi mamami izgubljamo čas in energijo, zmanjšujemo lastno samozavest, motivacijo za ukvarjanje s svojimi otroki in znižujemo samopodobo.

Čeprav je del našega življenja, primerjanje z drugimi mamami terja svoj davek

Pogosto pozabljamo, da s primerjanjem same sebe z drugimi mamami izgubljamo čas in energijo, zmanjšujemo lastno samozavest, motivacijo za ukvarjanje s svojimi otroki in znižujemo samopodobo. Pomanjkanje zaupanja v lastne materinske zmožnosti naplavlja težke občutke jeze in zagrenjenosti in se kaže tudi v našem odnosu z okolico: pričnemo izbirati otrokovo družbo (s kom se sme družiti in s kom ne) ter se vedno bolj zapiramo v svoj svet (moj otrok, moj partner, moja družina).

Kaj pa, če nas primerjava postavlja na vrh?

Če smo me tiste, ki nas druge mame postavljajo za zgled, ker znamo s svojimi otroki veliko bolje kot one same, se vsaj sprva zagotovo ne počutimo slabo, njihove besede pa pozitivno vplivajo na našo samozavest. Končno smo dobile potrditev, da delamo dobro, v nas pa se razrašča moč in krepi zavedanje, da lahko s svojim zgledom vplivamo na druge. A ta občutek samozavesti in večvrednosti je zgolj kratkega diha. Kajti navkljub dejstvu, da se nam morda ni bilo treba zbujati ponoči, ko so bili otroci še majhni, se pa sedaj kot šolarji lahko močno upirajo delu in prinašajo domov slabe ocene, mi pa to v tem trenutku čutimo kot velik neuspeh. Zato potrebujemo in iščemo neko novo primerjavo, zaradi katere se bomo še naprej počutile dovolj dobre, dovolj uspešne. To stalno nadziranje, ali še imamo premoč nad drugimi mamami, v nas prebuja nezdravo tekmovalnost in zavist ter povečuje ljubosumje. Posledično pa spet ne občutimo notranjega zadovoljstva oz. izpolnjenosti ter so slaba popotnica za življenje naših otrok.

Vsaka izmed nas je za svoje otroke edinstvena, čudovita in nenadomestljiva.

Ne glede na to, ali smo mame iz dna ali tiste iz vrha, s primerjanjem res ničesar ne pridobimo

Tudi če se lotimo učenja nečesa, kar druga mama že zna, še ne pomeni, da bomo tisto stvar enako dobro obvladale kot druga mama. Tudi če želimo postati najboljša mama na svetu, je dejstvo, da je in bo vedno nekje druga mama, ki bo vsaj v nečem boljša od nas, pa čeprav zgolj v urejenosti doma.

Primerjanje nas vodi v podrejen in neenakovreden položaj ter uničuje edinstvenost

To, da nikoli ne bomo zmogle narediti vsega najbolje, sprejemati zgolj prave odločitve in biti popolne mame, je kruto dejstvo. Pa tudi (od)rešilna bilka za dobro nas samih, naših družin in družbe. Vsaka mama ima svojo (drugačno) pot življenja, prepredeno z edinstvenimi okoliščinami in obteženo z nahrbtnikom preteklosti. Vsaki mami so podarjene posebne sposobnosti in talenti. Vsaki izmed nas je v varstvo in vzgojo zaupan drugačen otrok. Četudi bi vse mame imele enake sposobnosti in talente, jih nikoli ne bi znale in zmogle izkoristiti na enak način. Kajti vsaka izmed nas je za svoje otroke edinstvena, čudovita in nenadomestljiva.

Primerjanje tako ni in ne sme (p)ostati del materinskega poslanstva. Je zgolj vzorec, za katerega smo se odločile, da ga bomo živele, in je nekaj, kar lahko z vztrajnostjo in potrpežljivostjo tudi presežemo.