Si učiteljica zaradi svoje napake res zasluži pogrom na družbenih omrežjih?

Foto: Shutterstock

Otrok prinese domov šolski test. Ocena je nižja od pričakovane, pri čemer naše skrbno starševsko oko hitro odkrije, da je slab rezultat posledica napačno ovrednotenih sicer pravilnih odgovorov (vsaj tako smo prepričani mi ali naš otrok). Morda pa je slabša ocena posledica tega, da je učitelj ocenjeval snov, ki je pri preverjanju ni bilo oz. določene snovi iz testa pri pouku sploh niso predelali. Vsaj tako trdi otrok, ki svoje mnenje podkrepi z dokazom, da v zvezku nima nobenega zapisa. Olja na žerjavico prilije še kratek klic sošolčeve mame, ki pove, da je pri njih situacija podobna, če ne celo popolnoma identična.

Ob takšnem sosledju dogodkov se v nas sproži jeza, kar je ob dejstvu, da se je našemu otroku zgodila krivica, povsem normalen odziv. Še preden dobro premislimo in poiščemo rešitve, ki bi bile v največjo korist otroka, se v naših rokah že znajde telefon in učitelju naglo, dokler so občutja še sveža, napišemo tisto, kar mu gre. Včasih pa nas prešine celo boljša zamisel: le kratka objava na družbenem omrežju, pa naj množica pribije na križ tistega, ki je našemu otroku povzročil toliko bridkosti, sami pa si po pilatovsko umijemo roke. Naša zmaga, čeprav zgolj navidezna in kratkotrajna, je zagotovljena. To, da je nepremišljeno ravnanje lahko povzročilo veliko škodo tako otroku kot učitelju (slednjemu lahko celo nepopravljivo), nas ne vznemirja.

Učitelj ni nič bolj popoln kot sleherni izmed nas

Časi, ko so učitelji veljali za nezmotljive bogove, so, hvala Bogu, že daleč za nami. Tudi učitelj je samo človek, ki se lahko zmoti in za otrokovo korist ne sprejme vedno najboljših odločitev. Tako kot pri vsem, kar človek počne, tudi pri poučevanju hitro pride napak oz. krivic. Ko ima učitelj pred seboj osemindvajset testov in je pri petindvajsetih videl zapisan odgovor na določeno vprašanje na povsem enak način, se bo pri šestindvajsetem, ki odstopa, hitro lahko zmotil. Ker je zapisan na drugem mestu (npr. ne v vrsticah, temveč v stolpcih) ali v drugačnem vrstnem redu npr. ko gre za naštevanje. Lahko pa je v odgovoru zajeto razmišljanje, na katerega sam niti pomislil ne bi. Morda so se učitelju ob sestavljanju testov zdele določene stvari tako samoumevne, da zaradi vsega, kar je z otroki naredil v razredu, niti pomislil ni, da bi bila lahko navodila v testu sporna. Ali pa je sredi leta zamenjal službo in bil prepričan, da je njegov predhodnik dobro opravil svojo nalogo, zato določenih stvari z učenci pred ocenjevanjem ni dovolj ponavljal/preveril. A dobra novica za vse vpletene je, da so napake in krivice večinoma popravljive brez večjih posledic.

Učitelji so takšni in drugačni

Ko pride do neke težave, so odzivi učiteljev lahko zelo raznoliki: nekateri se odzovejo z obrambo, drugi z užaljenostjo, tretji s pretiranim občutkom krivde, četrti z odhodom iz poklica. A če starši izkazujemo spoštljivost in zaupanje, nam bodo dobri učitelji vedno pripravljeni prisluhniti, priznati in popraviti napako, ki so jo storili.

Iskanje pravice na družbenih omrežjih, grozilna pisma učitelju, pogovarjanje preko odvetnikov, vpletanje tistih, ki nimajo širšega vpogleda v situacijo, pa čeprav so priznani strokovnjaki na svojem področju, so stvari, s katerimi odrasli otroke navajamo na to, da lahko v življenju nekaj dosežeš samo z nasiljem in preko trupel.

Odziv staršev je pomembnejši od učiteljeve krivice

Ko ugotovimo, da je učitelj storil napako, je pomembno, da starši ne odreagiramo na podlagi čustev, temveč povsem razumsko in v pravem sosledju. Zagotovo je otroku v največjo korist, da se nauči, kako ravnati v primeru, ko se mu zgodi krivica: kako se mirno, a odločno postaviti sam zase. Šola in šolski izzivi zagotovo ponujajo enega lažjih, manj bolečih in predvsem zelo varnih okolij. Ker je posameznik na testu napačno izpolnil tabelo in enkrat namesto petke dobil trojko, je bistveno manjšega pomena, kot če zaradi napačno izpolnjenega obrazca ostane brez otroškega dodatka ali dobi davčno kazen …

Načelo postopnosti

Že od prvega razreda dalje navajajmo otroka, da poskuša sam rešiti situacijo, pri čemer mu bodimo v stalno oporo. Mlajšim šolarjem bo zagotovo v veliko pomoč, da preigramo scenarije, tudi starejše pa krepimo s spodbudo ZMOREŠ in ne obsojamo neuspehov.

Če učitelj otrokovega reševanja ne vzame zares, otroka ali nas pa krivica močno obremenjuje, se najavimo na prve možne govorilne ure. Na miren in spoštljiv način predstavimo naš vidik in brez prekinjanja poslušamo učiteljevo plat. Skupaj z njim poiščimo rešitve tako za nastalo situacijo kot tudi za naprej. Pomembno je, da tudi otrok/starši priznamo svoj delež krivde ter se potrudimo ravnati drugače. V primeru krivične obsodbe bo učitelj zelo hvaležen, če se mu opravičimo.

Če učitelj vztraja pri svojem, lahko stvar zaključimo ali naredimo nadaljnje korake. Če smo se odločili zaključiti zgodbo, otroku povemo, da se mu je zgodila krivica in da on ni ravnal nič narobe, da pa žal obstajajo tudi ljudje, ki težko priznajo, da se kdaj zmotijo, da je važen trud in ne ocene, razmišljanje s svojo glavo … Če pa smo se zaradi občutka, da učitelj s svojim ravnanjem povzroča škodo, odločili za nadaljevanje pa se lotimo nadaljevanja po naslednjih korakih. Posvet s predstavnikom staršev (morda se še kdo v razredu sooča s podobnimi težavami), posvet z učiteljem iz paralelke, obisk šolske svetovalne službe, pogovor z ravnateljem in nazadnje s prijavo na inšpektorat. Običajno je postopek opisan tudi v šolskih pravilih oz. določen na sejah sveta staršev.

Resnični zmagovalec življenja ni tisti, ki vse zna, ki se vedno prav odloči, temveč tisti, ki se zna spopasti s krivicami tako, da se trudi iskati in živeti resnico.

Hipna dejanja največkrat zgolj škodijo

Iskanje pravice na družbenih omrežjih, grozilna pisma učitelju, pogovarjanje preko odvetnikov, vpletanje tistih, ki nimajo širšega vpogleda v situacijo, pa čeprav so priznani strokovnjaki na svojem področju, so stvari, s katerimi odrasli otroke navajamo na to, da lahko v življenju nekaj dosežeš samo z nasiljem in preko trupel. Naj nas njihova podobna dejanja, a v drugih odnosih in drugačnih okoljih ne presenetijo preveč.

Šola za življenje

Tako odrasli kot tudi otroci zelo hitro opazimo napake drugih. Radi jih obsodimo, da s tem zmanjšamo in zakrijemo tiste, ki jih delamo sami. Resnični zmagovalec življenja ni tisti, ki vse zna, ki se vedno prav odloči, temveč tisti, ki se zna spopasti s krivicami tako, da se trudi iskati in živeti resnico. Si upamo najprej starši stopiti na pot zmagovalcev in tako pomagati otrokom, pa tudi učiteljem, da bodo pripravljeni nanjo stopiti še oni?