Uničen odnos zaradi slabega spričevala?

Foto: Canva

Šolsko leto se zaključuje, spričevala so razdeljena, starševska pričakovanja pa so pogosto visoka. In če otrok domov prinese slabo spričevalo, lahko v mnogih družinah zavlada napetost – razočaranje, jeza, razgrete besede, celo grožnje.

Večina staršev pritiska na svoje otroke z najboljšimi nameni. Verjamejo, da jim bodo odlične ocene zagotovile varno prihodnost, čeprav jim je jasno, da svet ne deluje povsem tako. In tudi če bi bilo tako, da bi otroku odlične ocene zagotovile briljantno kariero, je nujno, da se vprašamo – Ali je vredno zaradi tega uničiti odnos z otrokom?

Ocene niso vredne več kot odnos

Seveda so ocene pomembne. Veliko nam povedo o znanju, sposobnostih, morda tudi motivaciji otroka. A v resnici ne povedo vsega. Ne povedo, kdo je vaš otrok kot oseba. Ne povedo, kako se je trudil, s čim se spopada v sebi, kakšne darove nosi, ki jih šola morda sploh ne opazi.

Ko otroku zaradi slabega spričevala rečemo, da nas je razočaral, ko mu grozimo s kaznijo, med vrsticami izgovorimo: “Zaradi tega, kar si dosegel, nisi vreden moje naklonjenosti.” To so besede, ki bolijo. In čeprav so izrečene v jezi, lahko globoko ranijo in pustijo brazgotine.

Naj bo slabo spričevalo povabilo k pogovoru in iskanju rešitev, ne pa povod za prepire.

Otrok ni samo šolar

Pomislimo, kako bi se mi počutili, če bi nas naš šef ali partner ocenil zgolj po enem neuspehu. Če bi zaradi enega slabega rezultata slišali, da nismo dovolj dobri. Otroci doživljajo enako, morda še močneje, ker še nimajo razvite čustvene odpornosti in občutka lastne vrednosti.

Slabo spričevalo je lahko pokazatelj različnih stvari: pomanjkanja motivacije, strahu pred neuspehom, težav v razredu, čustvenih stisk, preobremenjenosti, ali pa tudi preprosto tega, da otrok potrebuje več pomoči, kot je trenutno prejema. Zato naj bo slabo spričevalo povabilo k pogovoru in iskanju rešitev, ne pa povod za prepire.

Kaj otrok v resnici potrebuje

Otrok, ki se vrne domov s slabimi ocenami, v sebi pogosto že nosi občutek krivde in sramu. Morda se boji vaše reakcije. Najverjetneje je tudi sam razočaran. In kar najbolj potrebuje, je občutek varnosti, da ga kljub temu imate radi, da ga sprejemate in mu stojite ob strani.

To ne pomeni, da mu ne povemo, da je izobrazba pomembna. Ne pomeni, da mu dovolimo, da se ne trudi. Pomeni pa, da mu damo jasno sporočilo: “Tvoje ocene so pomembne, a bolj pomemben si ti. Skupaj bova poiskala rešitve.”

Otrok, ki čuti podporo, se bo veliko lažje lotil popravnih izpitov, iskanja pomoči, novega načrta za boljši odnos do učenja.

Več povezanosti, ne več kaznovanja

Kaznovanje pogosto vodi v prekinitev stika. Otrok se ne bo naučil več, ampak se no naučil bolje skrivati. Vse manj nam zaupa. Povezanost pa deluje drugače. Vzbuja zaupanje, odpira prostor za iskren pogovor, išče rešitve in gradi odgovornost. Otrok, ki čuti podporo, se bo veliko lažje lotil popravnih izpitov, iskanja pomoči, novega načrta za boljši odnos do učenja.

Kako naprej?

Če vas je spričevalo razočaralo, si vzemite nekaj trenutkov zase. Pomirite se z realnostjo, tudi če je ta realnost letos slabo spričevalo. Ne reagirajte v afektu. Namesto tega se otroku približajte z vprašanji:

• Kako se počutiš glede spričevala?

• Kaj je bilo letos zate najtežje?

• Kako ti lahko pomagam?

• Kaj misliš, da bi lahko prihodnje leto naredil drugače?

Naj bo spričevalo, tudi če je slabo, začetek novega poglavja, ne pa konec odnosa.

Ne pozabimo: šolsko leto se zaključi, ocene zbledijo, a odnos med staršem in otrokom ostane. Ne uničimo tega, kar je najbolj dragoceno, zaradi tistega, kar je minljivo. Otroka vzgajamo za življenje in življenje je veliko več kot le šola. In v njem je najmočnejša popotnica prav varna, ljubeča družina.