Foto: ShutterstockNe vem, zakaj vsakič znova takšno začudenje ob rezultatih takšnih in drugačnih raziskav, s katerimi preverjajo znanje naših učencev, saj zgolj razkrivajo resnico in potrjujejo dejstvo, ki bi moralo biti že kar nekaj časa na daleč jasno vsakomur, ki je kakorkoli vpet v šolski sistem.
Ne, iskanje in določanje krivcev v otrocih, ki se jim nič ne ljubi, v starševski permisivni vzgoji ali v pomanjkanju učiteljev ne bo spremenilo dejstva, da se slovenski šolski sistem vedno bolj odmika od vsega tistega, zaradi česar je bil sploh postavljen.
Kdo je kriv?
Dejstvo je, da smo za stanje, v katerem smo se znašli, krivi prav vsi, ki smo na kakršenkoli način povezani s šolo. Pa ne krivimo spet otrok. V prvi vrsti smo za (ne)delujoč šolski sistem odgovorni odrasli.
Bodisi kot starši, ki v največji možni skrbi in v dobro naših otrok iščemo takšne in drugačne bližnjice do popolnosti in odličnosti: seveda glede na standarde, ki jih pričakujemo od drugih, od sebe pa najpogosteje ne.
Bodisi kot uradniki, ki zahtevamo, da imajo učitelji navkljub drugačni naravi dela do minute natančno enak delovni čas kot mi, pa čeprav težko razumemo, da se učiteljevo delo ob koncu pouka, pa tudi v času počitnic ne zaključi: ker ne vidimo, ne verjamemo.
Bodisi kot politiki, ki se izogibamo zdravi konkurenci, tako da omejujemo nastanek novih zasebnih šol in zaostrujemo šolanje na domu: da si ne bi kdo od mladih (in/ali njihovih staršev) slučajno drznil misliti in živeti drugače od tistega, kar se zdi prav izbrani vrsti, ki meni, da je svet najlepši z enim samim barvnim odtenkom.
Bodisi kot učitelji ali ravnatelji, ki nam je sodelavčev uspeh trn v peti, saj nas opomni, da bi morali nekaj spremeniti: najprej in predvsem pri sebi.
Bodisi kot snovalci načrtov, ki brezglavo dodajamo snovi: ker je pomembno, da znižamo količino odličnjakov, pa čeprav na račun povprečnih, ki so že sedaj v močno neenakem položaju zaradi vseh tistih, ki s takšnimi ali drugačnimi prilagoditvami lažje in hitreje dosežejo boljše rezultate.
Bodisi …
Znašli smo se v res čudni godlji, ki smo si jo skuhali sami. Godlji, ki nas bo prej ali slej posrkala vase, saj ne bomo imeli ne volje ne moči, da bi se bili še pripravljeni boriti za kvalitetno šolo in izobrazbo.
Smo zašli že predaleč?
Pri vsem tem pa prepogosto pozabljamo, da smo vsi deležniki pod stalnim nadzorom, in sicer z očmi naših otrok, ki opazijo veliko več, kot si morda mislimo (želimo). Ker jih najpogosteje ne zmoremo ali celo nočemo poslušati, si otroci naša ravnanja razložijo po svoje in se odzovejo na način, ki nam je odraslim vedno znova nepredstavljiv, nas preseneti ali začudi. In spet zapademo v medsebojno obtoževanje, iskanje krivcev in igranje žrtev, rezultat pa so vedno bolj utrujeni, izžeti in nemočni tako pedagoški delavci in starši kot tudi vedno bolj naveličani otroci.
Znašli smo se v res čudni godlji, ki smo si jo skuhali sami. Godlji, ki nas bo prej ali slej posrkala vase, saj ne bomo imeli ne volje ne moči, da bi se bili še pripravljeni boriti za kvalitetno šolo in izobrazbo. Čeprav (na žalost) z lahkoto verjamem, da je to v interesu nekaterih posameznikov, ki imajo v rokah vodstvene funkcije, pa sem prepričana, da to ni v interesu velike večine učiteljev, pa tudi staršev.
Učiteljem je mar …
Ali starši veste, da učitelji na mnogih izobraževanjih skušajo vplivati na učne načrte, pa jih nihče ne posluša, kaj šele upošteva? Ali že veste, da se na učiteljskih sestankih sem pa tja znajde kakšen posameznik, ki si še upa boriti se za dobro vaših otrok, pa je vedno znova povožen: tako s strani kolegov kot tudi vodstva? Ali veste, da učitelji pogosto vaše otroke postavljajo pred svoje in jim ni odveč tistih sedem tednov, ko so zaradi šole v naravi odsotni od svoje družine: samo zato, ker bi vam bili radi v pomoč in da bi bilo vašim otrokom v šoli “fajn”?
Kaj pa učitelji, ali se zavedate, da vedno več obveznosti prelagate na dom, ker vam zaradi preštevilnih projektov, birokracije ter vedno večjega števila ur in obveznosti (ki so postavljene, kot na roditeljskih sestankih radi izpostavite, ne v dobro otrok, ampak zaradi vas samih) zmanjkuje časa za izpeljavo kvalitetnega pouka, posledično pa staršem zaradi neznanja ali pomanjkanja časa povzročajo velike stiske? Ste morda že pomislili, da je marsikateri izpad, ki ga doživite v pisni ali ustni obliki, zgolj velik klic na pomoč? In da smo starši včasih prisiljeni otroku pomagati narediti domače branje ali predstavitev, ker ga vi niste imeli časa naučiti, kako naj se tega loti?
Spreminjanje sistema od spodaj
Če sistema ne (z)morejo ali nočejo spreminjati od zgoraj, ga lahko začnemo in moramo spreminjati mi, ki smo »spodaj«.
Kako?
Najprej tako, da se zavedamo, da smo vsi, tako učitelji kot starši, v istem čolnu in veslamo proti istemu cilju: poskrbeti za svetlo prihodnost, in sicer ne samo naših otrok, temveč tudi za nas same. Da se naš čoln na mirni gladini ne bo preveč majal, bomo morali najprej uskladiti naše veslanje. Na način, da drug pri drugem zmoremo najprej opaziti dobre stvari in smo hvaležni za vse tisto, kar po svojih najboljših močeh zmoremo in moramo narediti. Pomembno je tudi, da vsak izmed nas prevzame in opravi nalogo, ki mu je dodeljena: učiti se učiti je naloga učiteljev, podpora in opora pri učenju pa naloga staršev. In nenazadnje: da znamo drug drugemu prisluhniti in izražati stiske na miren in spoštljiv način.
Ti temelji bodo zagotovo prinesli vsaj nekaj rezultatov: drugačno vzdušje tako v šoli kot doma, malce manj utrujenosti, več volje do dela in učenja in več časa za tisto, kar je potrebno in dobro tako za nas kot tudi za naše otroke.
Učitelji in starši, kot posamezniki nimamo moči in naši zamahljaji vsak v svojo smer ne morejo premikati čolna proti cilju. Če poprimemo vsak za svoje vesla ter veslamo ubrano in v isto smer, pa je čisto lahko.
Cilj bomo dosegli le s skupnimi močmi
Šele tako bomo dovolj močni in pripravljeni, da se združeni podamo v bolj viharne vode in zahtevamo od odločevalcev, da najprej izberejo najboljše strokovnjake, ki jih premore naša država: ne na podlagi politične ali kakšne druge pripadnosti, temveč zgolj na podlagi strokovnosti in predvsem izkušenj. Ti naj pripravijo boljši sistem. Sistem, ki bo gradil trdne osnove, spodbujal radovednost, ustvarjalnost in domišljijo ter zahteval, da bo vsak deležnik (učenec, pedagoški delavec) vestno, odgovorno ter v skladu svojimi zmožnostmi tudi samostojno opravil obveznosti. Sistem, ki bo v primeru nedela tako učence kot tudi pedagoške delavce navajal na posledice in prevzem odgovornosti za svoje (napačne) odločitve in ravnanja. Sistem, ki bo pričakoval ne samo doslednost v šoli, ampak tudi oporo doma.
Učitelji in starši kot posamezniki nimamo moči in naši zamahljaji vsak v svojo smer ne morejo premikati čolna proti cilju. Če poprimemo vsak za svoje veslo ter veslamo ubrano in v isto smer, pa je čisto lahko. Zveni preveč nemogoče in idealistično? Brez drznosti za spremembo lastne naravnanosti in poguma pri vztrajnosti zagotovo.
Boste letos namenili del svoje dohodnine ali jo boste pustili v proračunu? Če jo boste darovali, se zelo toplo priporočamo, da podprete naše delo. Letos jo lahko oddate na spletnem obrazcu brez kakršnekoli prijave ali certifikata. Vzame vam zgolj nekaj sekund. HVALA. Namenite nam 1 % dohodnine
Mislim ka starši želimo pravično šolo, ocenjevanje, spoštovanje vseh otrok ne glede na socialni položaj družine ter da učenci z enakim znanjem dobili enake ocene na katerikoli šoli. Zdaj pa je prepuščeno učitelju, da oceni otroka glede na osebni odnos do otroka in družine. To doživela pri svojem otroku, da je učiteljica dodajala teme, kateri ni obrazložila, ni bilo v zvezku in v učbeniku, da bi otrok o tem sploh prebral. V OŠ imamo preveliko diskriminacijo otrok. Učitelji vedo kdo lahko pride z odvetnikom in kdo ne. Se opravičujem učiteljem kateri so proti temu in spoštujejo vse otroke. Vendar niso vsi učitelji in ravnatelji taki in to kvarijo šolski sistem. Odgovorni od inšpekcije, Ministrstva pa nič.
Ne bi rekla, da je znanje slovenskih šolarjev tako slabo. A se ne naši učenci in dijaki udeležujejo tekmovanj po svetu in dosegajo dobre rezultate? Kakšno pa je znanje učencev v ostalih državah?
Kar se tiče učiteljev – ja ocena učitelja je vedno subjektivna, nekdo drug, morda nek drugi učitelj, bi učenca lahko obravnaval in ocenil drugače. Učitelj, če hoče, vedno lahko učenca “zafrkne”, še posebej, če začne iskati neznanje.
To je zelo dobro znano iz preteklosti, ko ogromno učencev ni izdelalo osnovne šole. Nekateri so končali že v petem razredu in imajo zato travme celo življenje. Zdaj imamo drugačno “politiko”, saj vsi učenci morajo izdelati osnovno šolo.
Znanje slovenskih šolarjev je zelo raznoliko…znanje kot vrednota pa vsekakor izgublja svojo vrednost. To se že začenja v osnovnošoli, ko štejejo samo 4ice in 5ice, manj se že skoraj ne sme dati, ker potem nekaj ni v redu. Učenci znanje usvajajo zelo različno in njihovo zanimanje je vsekakor bolj bogato, kot je bilo pred 20imi leti. Je pa šol.sistem resnično obstal 20+ let nazaj in to je največja žalost za šolnike in krivica za učence. Spremembe je potrebno začeti opravljati pri temeljih in jih postopoma graditi navzgor. A, kot članek navaja – ni posluha za spremembe.