Janez Dolinar, dr. med.: »Potrebujemo ginekologe, ki se ne strinjajo s splavom.« (1. del)

Janez Dolinar je zdravnik anesteziolog, ki je takoj po končanem študiju začel uveljavljati ugovor vesti za sodelovanje pri postopkih splava.

Dr. Dolinar svoje delo opravlja v Splošni bolnišnici Novo mesto. Je poročen in ima večjo družino. V prvem delu pogovora nam je posredoval nekaj svojih izkušenj in svoj pogled na splav ter njegovo mesto v medicini …

V vašem poklicu uveljavljate ugovor vesti zaradi splava. Kdaj ste se za to odločili?

V času študija na fakulteti se o ugovoru vesti ni govorilo. Z njim sem se prvič srečal proti koncu fakultete. S prijatelji, ki smo bili podobnih misli, smo se pogovarjali o tem, kaj je potrebno uradno narediti, da uveljavljamo ugovor vesti. Pred začetkom pripravništva smo oddali izjavo na zdravniški zbornici. Ugovor vesti zaradi splava je bila naša prva misel, ni pa bila edina.

Šele kasneje sem ugotovil, da smo bili priča kirurškemu splavu. Na koncu so nam enostavno povedali: “Te gospe se pač niso odločile za otroka.”

Ste se kdaj srečali s samimi postopki splava?

Kot študentje smo pri vajah iz ginekologije bili zraven pri nekaj postopkih. Šele kasneje sem ugotovil, da smo bili priča kirurškemu splavu. Na koncu so nam enostavno povedali: “Te gospe se pač niso odločile za otroka.”

Naslednji tak dogodek, ki me je zaznamoval, pa je bil v času pripravništva ob kroženju na področju anesteziologije. Ker sem vedel, da želim to področje specializirati, so me še bolj podrobno učili. Nekega dne sem se učil anestezije na kirurških primerih. Bil sem tako zaposlen s svojimi nalogami, da nisem bil pozoren, za kakšne vrste operacije gre. Šele, ko je večji del dneva že minil, sem ugotovil, da smo že cel dan opravljali splave. Ob zavedanju tega se nisem dobro počutil in o tem sem še dolgo razmišljal. Ko sem začel s specializacijo, sem že drugi dan oddal ugovor vesti tudi v bolnišnici v pisni obliki svoji nadrejeni in s tem vodstvo bolnišnice prosil za razumevanje.

Kako bi vi opisali položaj žensk, ki so prišle na splav, in odnos osebja do njih?

Kadar sem se srečal s temi ženskami, ki so se odločile za splav, nisem imel občutka, da bi bile pomirjene s svojo odločitvijo. Veliko je bilo joka in tesnobe. Spraševale so se, ali bi v resnici to naredile ali ne. Časa za pogovor z njimi pa v bolnišnici nihče nima oziroma si ga nihče ne vzame. Menim, da v bolnišnični oskrbi ta čas za pogovor zelo manjka. Kakor se o vseh drugih stvareh pogovarjamo in pacientom razlagamo, mislim, da bi se tudi pred splavom morali več pogovarjati.

Kakor se o vseh drugih stvareh pogovarjamo in pacientom razlagamo, mislim, da bi se tudi pred splavom morali več pogovarjati.

Ampak s stališča zdravstvene politike so zahteve za zdravnike zelo jasno postavljene. Zdravniki moramo narediti vse, kar se od nas pričakuje in to v predpisanem času. Kakšno oskrbo to pomeni za pacienta, se redkokdo sprašuje. Splošni zdravnik ima sedem minut časa za enega pacienta, kar je odločno premalo za resno obravnavo. Tudi ginekolog ima premalo časa, da bi se z žensko pogovoril, ji povedal različne možnosti oziroma kaj jo lahko čaka v enem ali drugem primeru. To je nek začaran krog. Vezani smo na čase in norme, ki zahtevajo vedno več in tako onemogočajo pravo komunikacijo in optimalno obravnavo.

V kakšnem položaju so pravzaprav zdravniki, ki morajo opravljati splave?

Verjamem, da ginekologom ni lahko in pri tem jim nič ne zavidam. Ginekologija in porodništvo sta krasni vedi, saj je porajanje otrok zelo svetel trenutek. Mislim, da ni nikomur najbolj všeč, da obstaja tudi neprijeten del tega.

Zdravniki smo večkrat pod pritiski s strani lobijev, ki govorijo o tem, da je to odločitev mame. Ta argument se predstavlja kot bistveno močnejši od mnenj, ki govorijo, da se pravica posameznika konča tam, ker se konča pravica drugega. Po mojem mnenju je pravica otroka prav tako pomembna in pri odločitvi za splav pravica matere povozi pravico otroka, včasih tudi pravico očeta.

Kakšno je vaše mnenje o financiranju splava iz ZZZS?

Neplačljivost splava postavlja vse tiste ljudi, ki morajo plačevati določene diagnostične in terapevtske postopke, v neenakopraven položaj.

Na tem področju je na nek način zmeda, ker je splav s strani ZZZS stoodstotno financiran, čeprav to ni terapevtski postopek. Pri splavu ne zdravimo. Z mojega stališča je to še dodatno sporno, saj v zdravniški prisegi piše, da bomo zdravili in pomagali. Kjer se ženska odloči, da ne bo imela otroka, ne govorimo o zdravljenju. Določene stvari v medicini so plačljive, ker zanje ni denarja. V primeru splava pa ni nobenih dodatnih doplačil. K temu prispevamo vsi, ki plačujemo prispevke. To postavlja vse tiste ljudi, ki morajo plačevati določene diagnostične in terapevtske postopke, v neenakopraven položaj.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se odloča, da bi se podal na pot kot zdravnik, morda ginekolog, z ugovorom vesti?

Po mojem mnenju je študij medicine eden lepših študijev. Sicer izredno naporen, a kmalu postane način življenja. Glede specializacije iz ginekologije z ugovorom vesti se v praksi pojavlja veliko ovir. Ko se srečujemo s temi ovirami, je dobro, da si vzamemo čas za pogovor in obrazložimo, zakaj imamo tak pogled na svet. Nekateri menijo, da specializacije ne more opravljati nekdo, ki ne zna prav vsega. Sam menim, da na vsakem področju medicine ne znamo vsi vsega. Tako kot potrebujemo različne ginekologe, ki opravljajo različne naloge, tako ali pa prav posebej potrebujemo ginekologe, ki se ne strinjajo s splavom. Obstaja dobršen del populacije žensk, ki za svojega osebnega ginekologa išče prav nekoga, ki se s splavom ne strinja.

Dr. Dolinar, hvala za pogovor. Želim vam da bi naredili še veliko dobrega v vašem poklicu in da bi vaš zgled nagovoril še mnoge!