Pa katera 12-letnica bi poslala gole fotografije?

Vir: Youtube

Kot verjetno pol Slovenije sem tudi jaz konec maja gledala češki dokumentarec Ujete v medmrežju. Če ste ga zamudili, ga še vedno lahko poiščete v MMC-jevem arhivu. Priporočam ogled – da se zaveste, v kakšen svet spuščate svoje hčerke (in tudi sinove), ko jih pustite same v sobi z računalnikom ali telefonom z dostopom do interneta.

V njem so ustvarjalci dokumentarca tri polnoletna dekleta mlajšega izgleda preoblekli v najstnice, jim ustvarili lažne spletne profile in jih postavili v studio, spremenjen v tri otroške sobe. Kmalu so jih prek spleta začeli ogovarjati odrasli moški in jih nekateri bolj nekateri manj posredno začeli nagovarjati k spolnim dejanjem – naj si pred kamero slečejo majico, naj se fotografirajo gole, naj se z njimi srečajo v živo …

Seveda sem se zgrozila ob podatku, koliko takšnih moških preži na spletu. A še bolj me je presenetilo, da nekatera dekleta na takšna sporočila sploh odgovarjajo. In da res popustijo pod pritiskom, se slečejo, fotografirajo, celo srečajo v živo.

Nikakor nočem zmanjševati problematičnosti odraslih moških, ki na spletu prežijo na pubertetnice.

A zdi se mi, da čustveno nahranjene, slišane in s seboj zadovoljne deklice s takšnimi neprimernimi ponudbami prek spleta ne bi imele težav. Preprosto bi končale pogovor, blokirale sogovornika in ne pustile, da jih nekdo žali s takšnimi ponudbami.

Ni rešitev, da svoje otroke odrežemo od spleta, v strahu, da bi tam naleteli na neprimerne vsebine. Rada pa bi jih naučila najprej spoštljivega odnosa do sebe, ki ga nato želijo in pričakujejo tudi od drugih.

Spomnim se recimo sošolk, ki so na praznovanju 13. rojstnega dne spoznale nekega 22-letnika prek spletne klepetalnice. Naslednji dan so med odmori šokirano razlagale, kako jih je začel spraševati, če kdaj masturbirajo in jih nagovarjati (mislil je, da se pogovarja le z enim dekletom, čeprav jih je okrog računalnika sedelo vsaj 5), naj mu pošljejo golo fotografijo. V hipu so ugasnile klepet. In nas naslednji dan v šoli vse posvarile, da naj pazimo, s kom se na spletu pogovarjamo. Ker je tam očitno kar nekaj cepcev. »Pa tako normalen se je sprva zdel,« je ena zavzdihnila z veliko obžalovanja.

Za vse prisotne je bila izkušnja pretresljiva. Počutile so se zlorabljene. A nobena se z mislijo na pokvarjenega neznanca ni ukvarjala več kot dan ali dva.

Seveda gre pri nekaterih dekletih tudi za radovednost. A tudi tu imamo pomembno vlogo starši, da jim kar se da neobremenjeno odgovarjamo na vprašanja in jih spodbujamo, da naj se vedno obrnejo na nas, če jih bo zanimalo še kaj na to temo. In upamo, da bo to dovolj, da odgovorov na vprašanja o spolnosti ne bodo hodile iskat drugam, še posebej ne na splet.

Res se mi zdi, da ti spolni iztirjenci (ne morem drugače reči), ki prek raznih omrežij prežijo na deklice, ne bi prišli prav daleč, če bi vsaka deklica ob prvi neprimerni opazki ali vprašanju preprosto zaprla klepet in odrezala stike. A za to bi najprej morala imeti jasno predstavo, kaj sploh je neprimerno. Kaj je spolno nadlegovanje, kdaj nekdo stopa čez mejo, kdaj nespoštljivo posega v njihovo integriteto.

Ob tem pa bi rada rekla tudi, da je otrokom nujno povedati še, da niso vsi ljudje, ki jih bodo srečali na spletu pokvarjenci, spolni iztirjenci in predatorji. Da se najdejo tam tudi zelo prijetni ljudje. Zakoncev, ki so se srečali na spletu, je vse več – tudi midva z možem. In otroci to vejo. Kako naj jim torej rečem: »Izogibajte se ljudi, ki jih srečate na spletu!« ?

Zelo mi je všeč prizor iz dokumentarca Ujete v medmrežju, v katerem se sogovornik na videoklepetu izkaže za prijetnega in brez slabih namenov. Ko mu igralka, ki se pretvarja, da je 12-letnica, omeni nespodobne želje drugih moških, ji pove, da so njemu ženske v klepetalnici ponujale, da mu bodo pokazale vse.

»Vse? Res? Potem pa si odpri glavo in mi pokaži možgane!« se je glasil njegov duhovit odgovor.

Ni rešitev, da svoje otroke odrežemo od spleta, v strahu, da bi tam naleteli na neprimerne vsebine. Rada pa bi jih naučila najprej spoštljivega odnosa do sebe, ki ga nato želijo in pričakujejo tudi od drugih. In da iz odnosov, ki so nespoštljivi, odkorakajo, ko je še čas za to.

Lucija Čakš je mama treh otrok, novinarka in pisateljica.


Preberi še:


Komentarji

  1. Ne si zatiskati oči. NE bo vsaka ugasnila računalnika in prekinila pogovora, tudi če so starši govorili o tem z njo. Pa sošolke. In učitelji.
    Ker se na spletu počutijo varne. So radovedne in nedolžne. Prosim, prosim, samo ne mislite, da se to ne more zgoditi vaši hčerki.
    Jaz sem dokumentarec pokazala mojim učencem v šoli. Dve sta šli v solzah iz razreda. Ni treba dvakrat ugibati, zakaj. Obe zelo bistri, razgledani. Obema kristalno jasno, kaj je dobro in kaj slabo.
    Obe … brez očetov. Brez varnega moškega, ki bi jima povedal, da sta lepi, vredni. In ko sta naleteli na nekoga na spletu, ki jima je rekel par lepih besed, sta preprosto – ne najdem drugega izraza – nasedli. Žal.
    Ne zatiskajte si oči. Groza me je bilo, ko smo se pogovarjali o tem, kaj vse deklice počnejo na spletu. Naše, slovenske deklice.
    Ne recite: ‘Izogibajte se ljudi, ki jih srečate na spletu’. Pokazati je treba, katere strani so dobre in katere ne. Katere so ‘varne’ (upajmo) in katere niso. Kje se nečesa naučijo in kje zabijajo čas.
    In očetje, prosim, povejte kdaj svojim hčeram, da so lepe. Ko bi vi vedeli, koliko dobrega boste s tem naredili.
    Tudi policija ne more

  2. Ana, odlično si tole podelila z nami, kakšno izkušnjo si imela v razredu z učenci. Če bi v vsaki OŠ in SŠ prikazali ta film (seveda otrokom/najstnikom primerne starosti), bi se videlo, koliko otrok/mladostnikov je že imelo težko izkušnjo na spletu.
    Res je to, da punce ki nimajo varnega zavetja doma, ki nimajo doma očetovske figure, iščejo to drugod. In to je ponavadi splet, ki je anonimen, zaupajo se neznancu, ki izkoristi njihovo ranljivost.

    To da bi šole predvajale film, še nič ne pomeni, ker potem mora biti tudi pogovor o tem, nekateri otroci/mladostniki potrebujejo psihološko pomoč. Tega nekatere šole ne počnejo, niti nimajo časa, niti nimajo posluha, tudi učitelji niso izobraženi o tem. Nekateri učitelji, ki se zavedajo tega problema, ki je družbeni problem, si upajo in verjamem da je takih učiteljev v Sloveniji ogromno, zato ni za obupat.

    Starši pa imamo primarno nalogo se o vseh pasteh interneta pogovarjati z otroki/najstniki, jim dati varen prostor, da se vse pogovorimo, da nam lahko zaupajo. Ker če nam ne morejo zaupati, potem se moramo starši vprašat, kaj je narobe.

Komentiranje je onemogočeno.