Spolnemu nasilju na spletu močno izpostavljene že osnovnošolke

Foto: Canva

Epidemija je še poglobila problem spolnega nasilja preko spleta. Glede na različne študije med ljudmi, tudi mladimi, v družbi narašča občutek osamljenosti. In tisto, kar menda najbolj pogrešajo, je globlji vsakdanji pogovor. Živimo v individualizirani družbi, v kateri starši pogosto nimajo časa za svoje otroke. Tem pogosto ne pustijo ven, ker je zunaj »nevarno«, trenutno tudi z to, ker je zunaj možnost okužbe večja. Tako otroci in mladi ždijo doma in preko socialnih omrežij komunicirajo z neznanci, kjer so hitro lahko tarče spletnih spolnih predatorjev.

Otroci in najstniki pogosto brez nadzora staršev klepetajo z neznanci in imajo izkušnje s polnimi predatorji na spletu

Na velike razsežnosti spolnega spletnega nasilja opozarja tudi češki dokumentarni film Ujete v medmrežju. Režiser Vit Klusak ni verjel rezultatom univerze v Olomucu, ki je s pomočjo ankete med 17.000 otroki, starimi med 7 in 17 let, ugotovila, da je imelo 41 odstotkov teh otrok izkušnjo s spolnim predatorjem na spletu. Izhodišče za film so bile še druge raziskave, ki so med drugim pokazale, da 60 odstotkov čeških najstnikov internet uporablja brez nadzora staršev, polovica jih pri tem klepeta z neznanci.

Klusak je nato ustvaril lažni profil 12-letnice, kateremu je kmalu pisalo na desetine moških, med katerimi so mnogi poslali fotografije svojih penisov, povezave do pornografskih spletnih strani, tudi z živalmi. Kasneje so ustvarili lažne profile več drugih deklet, ki so prav tako prejele množico sporočil neznanih moških.

Igralke, ki so stopile v čevlje 12-letnic na spletu

Ustvarjalci dokumentarnega filma so nato poiskali tri 18-letne igralke, ki so izgledale kot 12-letnice, vzpostavili lažne profile teh domnevno 12-letnih deklet ter v studiu zgradili njihove otroške sobe. V stik z dekleti je v desetih dneh stopilo 2458 moških, med katerimi je večina od njih poskušala dobiti intimne fotografije in video posnetke, jim pošiljala svoje gole fotografije in posnetke, jih spraševala, če se dotikajo svojih intimnih predelov, jih vabila na srečanja v živo, predlagala spolne odnose itd.

Nikogar od moških dekleta niso kontaktirala sama, vedno so moški pisali njim. Dekleta so moškim večkrat povedala, da so stara 12 let. Čeprav so jih moški mnogokrat nagovarjali, da bi se slekle in jim pokazale sebe, so se temu izognile, so pa nekaterim moškim ob dolgotrajnem siljenju poslale zmontirane gole fotografije, s katerimi so jih kasneje poskušali izsiljevati.

Moški so bili pripravljeni uporabiti prisilo in grožnje, večina pa jih je ubrala hitro in neposredno pot do lastnega spolnega zadovoljstva – med pogovori z dekleti so imeli večkrat roke pod mizo in pogovor prekinili ob ejakulaciji. Družabno omrežje, na katerem so se pogovarjali z dekleti, je bilo zanje še eno pornografsko spletno mesto.

Igralke so po končanem snemanju v stiku s spolnimi predatorji ostale še tri mesece, saj so ustvarjalci želeli, da pride tudi do (nadzorovanega) srečanja z nekaterimi moškimi, s katerimi so si dopisovale. V filmu sodelujeta tudi psiholog in seksolog, ki opozorita na dinamiko tovrstnih zlorab in razložita, da se dekleta pogosto dopisujejo s spolnimi predatorji iz radovednosti, na Češkem tudi zaradi vrstniškega pritiska – ker se tudi druga dekleta v razredu pogovarjajo z moškimi prek spleta.

Vprašanja, na katera moramo odgovoriti kot družba

Filmska zgodba se konča srečno. Ustvarjalci so vse informacije posredovali policiji, ki je nekatere primere preganjala. A namen filma ni kaznovanje čeških spolnih predatorjev, ki so se ujeli v past, ampak ozaveščanje ljudi. Na Češkem je filmu to uspelo. V nekoliko predelani različici so ga začeli uporabljati tudi v šolah. Film pa gledalca sooča tudi z drugimi perečimi vprašanji sodobne družbe, na katere moramo kot družba tudi odgovoriti; in sicer, kaj lahko storimo, da med nami ne bo na tisoče zlomljenih moških, ki so tako obupani, da zlorabljajo spletne podobne dvanajstletnic? Kje smo tako zašli?

Ključna vloga staršev, zaupanja, jasnih pravil in otrokove samopodobe

Film nagovarja tudi starše. Ti se težko poistovetijo z liki in situacijami v filmu in želijo predvsem zaščititi lastne otroke, zato jih pogosto poskušajo nadzorovati. Četudi nadzor ima nekatere učinke pa otrok na internetu dolgoročno tako ni mogoče zaščititi. Ob poskusu nadzora, preprečevanju uporabe socialnih omrežij in kritikah, kaj počnejo na spletu, se v primeru težav ne bodo obrnili na vas. Bolje je zgraditi zaupanje. Ne morete preprečiti, da bi se kaj takega zgodilo vašim otrokom, lahko pa jim pomagate, da vam bodo v primeru, da se jim kaj takega zgodi, (kar je verjetno) zaupali. Tovrstno zaupanje pa je potrebno začeti graditi že pred puberteto. Izjemnega pomena je tudi pogovor z otroki in mladimi o teh temah, jasna pravila, kaj se na spletu sme in kaj ne, ter skrb za zdravo samopodobo otrok, s katero ne bodo potrebovali potrjevanja in pozornosti neznancev s spleta.

O gradnji zaupanja z najstniki, njihovih potrebah, komunikaciji z njimi, pastmi družbenih omrežij … bo pogovor tekel tudi na skupini za starše najstnikov, ki se začne 21. aprila ob 20.30 in bo potekala ob sredah zvečer do 19. maja. Delavnice se lahko udeležite brezplačno. Več informacij in prijava.

Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.