Lepi striček – kako prepoznati spolnega predatorja

Vir: Pxfuel

Resnica je, da v vsakdanjem življenju precej težko, kajti spolni predatorji uporabljajo neverjetne manipulativne tehnike, da zvabijo žrtev v svoj primež. A če smo pozorni na svoje občutke in jim zaupamo ter tudi otrokom to dovolimo in jim verjamemo, potem smo lahko mirni, da bomo prepoznali dvojne osebnosti, ki navzven delujejo prijetno, lahko privlačijo s svojim videzom in talenti, po drugi strani pa so (prikrito) nasilni in grobi ter zapeljujejo žrtve, da s tem umirjajo sebe.  

Otroke je treba spodbujati, da zaupajo staršem ali drugim zaupanja vrednim osebam

Poglejmo si najprej primer iz zgodbe Lepi striček avtorja Iva Zormana, ki je bila objavljena v reviji Kekec, namenjeni otrokom od 2. do 5. razreda, in v zadnjem času kroži po socialnih omrežjih. Zgodba pripoveduje o deklici Alenki, ki hodi v peti razred in živi skupaj z mamo, z očetom pa nima stikov. K mami na obisk prihaja moški, ki ga mora deklica klicati striček. Le-ta je do mame izredno prijazen, ji nosi darila, v njegovi bližini se mama vedno razživi. A striček ni prijazen le do mame, tudi deklici prinaša dobrote, jo hvali in ji »piha na dušo«.

Z otroki in mladostniki se je potrebno pogovarjati o tem, kaj pomeni primeren in kaj neprimeren telesni dotik, katere skrivnosti so dobre in katere ne, komu lahko in komu ne morejo zaupati, zakaj je potrebno spregovoriti, katere vsebine deliti na spletu in katerih ne ter kako zaupati svojim občutkom – ker otroci čutijo prav.

Spolno verbalno interakcijo nakazujejo njegovi zapeljivi stavki: »Rastlina potrebuje sonce … kakor punčke, kot si ti.« Opis prelepega cvetličnega lončka primerja z njo, češ, da je razigran, kakor ona. Ko si mora deklica obleči erotično srajčko in jo zapeljivo gleda, izjavi »Kakor metuljček.« A pri stričku se pri tem ne konča. Nadaljuje s fizičnimi spolnimi dotiki: »Z dlanjo jo je objel pod brado in jo stisnil k sebi, da se mu je morala Alenka izviti, ker ne mara takih nežnosti.« Alenki je bil dotik grozljiv. Skušala se mu je izviti, a ker objem ni popustil, ga je ugriznila v zapestje. Ob dekličinem ugrizu striček znori in jo prekolne in izpusti.

Deklica se je po vsem šoku morala usesti na rob banje, da se je umirila. Nato je odšla na balkon in iz njega vrgla lonček s kamelijo, ki ji ga je striček podaril. Strgala je čipkasto srajčko iz sebe in jo vrgla v smeti. Ko je prišla domov mama, je deklica z izgovorom pojasnila svoje ravnanje. Preveč jo je bilo strah povedati resnico. Pisateljev zaključni stavek: »So stvari, ki jih ni mogoče zaupati ne mami ne prijateljem.« močno zbode v oči. Ne zato, ker to ne bi bilo res, saj žrtve spolnih zlorab v resnici težko spregovorijo o tem, kaj se jim je zgodilo in zanikajo spolno zlorabo, kar se kaže v pozabljenih ali potlačenih spominih, ki lahko šele po dolgih letih pridejo v zavest, npr. v obliki flashbackov, ko predelujejo zasvojenost od drog, alkohola ali spolnosti, okrevajo po ločitvi, ob rojstvu otroka … Odprt konec zgodbe v bralcu pušča grozljiv občutek tesnobe, krivice, gnusa, žalosti in besa. Po šoku ni pomiritve. Sporočilo, da takih grozljivosti ni moč nikomur zaupati, je popolnoma napačno. Otroke je namreč potrebno spodbujati, da zaupajo staršem ali drugim, zaupanja vrednim, osebam.

Žrtvi verjeti

Če nas je avtor želel popeljati v svet doživljanja žrtve spolne zlorabe in nas na koncu pustiti z vsemi grozljivimi občutki, ki jih tudi žrtve doživljajo, potem je bil njegov namen dosežen. Bralec lahko zasluti težo spolne zlorabe, nemoč otroka, ki je potisnjen v situacijo, ki si je ne zna razložiti, le čuti, da je nekaj narobe. Čuti gnus in intuitivno ve, da striček »naklada« in ni pristen, da so njegovi dotiki grozljivi. Zabrisana je meja med odraslim in otrokom, kar pomeni psihično/seksualno prestopanje meja.

Zgodba bi lahko imela nadaljevanje in ga v realnem življenju najpogosteje tudi ima. Zlorabe se nadaljujejo in postajajo vedno hujše, vse dokler otrok ni dovolj star, da se odseli ali uspe zaupati zgodbe osebi, ki ji zaupa in le-ta odreagira in prekine zlorabo. In še ko otroci spregovorijo, vse prevečkrat naletijo na past, kajti bližnji jim ne verjamejo: »Si zmišljuješ, ti si bila kriva, kaj si se mu pa metala v naročje. Zakaj pa si šel/šla k njemu? On pa tega že ne bi naredil, saj je tako prijazen. Ne govori tako o tem gospodu. Si samo domišljaš. Ne bodi tako nehvaležna/-en. Pa saj to ni nič takega.« Kolikokrat slišana zgodba resničnih ljudi, ki so v otroštvu preživeli spolno zlorabo s strani očetov, maminih partnerjev, dedkov, stricev, trenerjev, učiteljev, duhovnikov, sosedov … Ker mnogi odrasli nočejo ali ne zmorejo videti …

Spolni predatorji so popolnoma običajni ljudje, ki opravljajo najrazličnejše službe, ne izstopajo po videzu, so vseh starosti in veroizpovedi. Zato je bolj kot na videz in status predatorja pomembno biti pozoren na proces groominga, ko predator navezuje otroka nase, da bi ga spolno izkoristil. Ponavadi spolne etape potekajo v tipičnem zaporedju.

Prva faza: Predpriprava: Izbira tarče, vzpostavljanje stika in razvoj skrivnostnosti

Najprej si predator izbere tarčo in s pomočjo vsakdanjega pogovora z otrokom/mladostnikom ali njegovimi starši pridobiva zaupanje in informacije. Je prijazen in skrben, daje darila in komplimente. Za žrtev predstavlja mentorja ali vzornika. Ocenjuje tveganje svojega početja in premišljeno izbira aktivnosti, ki zmanjšujejo možnost razkritja. Zna se zelo dobro pomešati med ostale odrasle, zato ga je težko prepoznati. Na dejanje telesne zlorabe se lahko pripravlja več mesecev, celo let.

Če je prvi stik vzpostavljen preko socialnih omrežij, storilec predlaga žrtvi, da preneseta stike na zasebnejše komunikacijske kanale (Viber, Messenger, FaceTime, WhatsApp). Žrtev to razume kot privilegiran, poseben odnos, ki v njej vzbuja živost, igrivost, občutke, da je ljubljena, saj se ji nekdo posebej posveča, dobiva prve občutke ženskosti/moškosti itd. In želi še več občutkov zadovoljstva, ki jih prinaša tak skrivnosten in izključen odnos.

Zavedati se moramo, da predpriprava, četudi storilec nikoli ne začne druge stopnje (čeprav je to zelo redko), povzroči hudo škodo žrtvini duši. Žrtev ne sluti, da je za to toplino in prijaznostjo zloraba, krutost in nastavljena past. Med prvo in drugo fazo je ponavadi nekaj časovnega predaha (minute, dnevi ali celo leta).

Druga faza: Čutna povezanost: Vzpostavljanje posebne prijateljske vezi in testiranje fizičnega kontakta

V drugi fazi predator skuša izpolniti potrebe, želje in sanje žrtve. Prepriča žrtev, da je on edina odrasla oseba, ki je vredna zaupanja, medtem ko jo drugi ne razumejo, ne vidijo, kako je posebna, koliko mu pomeni, da komaj čaka, da se bosta spet pogovarjala in preživljala skupni čas. Testira, če mu žrtev že zaupa kaj bolj intimnega in če ga zavrne, je užaljen, obtožujoč, razočaran (žrtve zaznajo dvoličnost). Pri žrtvi tak odziv povzroči strah pred zaključkom odnosa. V tej fazi predator žrtev na nek način naredi odvisno in jo utiša. Ko se začenja posebna telesna in čutna povezanost, se žrtev močneje odziva na skrb odraslega. Predator v žrtvi vzbuja zadovoljstvo ob telesnem dotiku, ki je na videz spodoben (prijemanje za roke, masiranje hrbta, božanje po glavi, objemi …), poleg tega pa intimnost telesnemu stiku doda pomen in živahnost. Do te točke se žrtev navadno še ne počuti nelagodno ali nevarno, ampak obratno, godi ji pozornost in bližina, počuti se izbrana, posebna, išče očetovsko-materinski dotik.

Pomembno je vedeti: otrok ali mladostnik ne hrepeni po seksualnem telesnem dotiku, razen če je bil naučen, da interpretira spolni kontakt kot dovoljeni izraz intimnosti v odnosu. Tako otrok kot odrasel telesni dotik doživljata preko čutnih receptorjev, ki proizvajajo prijetno vzburjenost. Zaradi drugih dejavnikov je dogodek za žrtev sicer lahko neprijeten, vseeno pa telesno vzburljiv. Ko se žrtev spominja te stopnje zlorabe, je hkrati zmedena in osramočena. Občuti nelagodje, čeprav je navdušena zaradi ljubeče pozornosti. Zapeljevanje čez nekaj časa otopi otrokovo občutljivost, zato ne zazna, da se zloraba nadaljuje. Odrasli storilec ima navadno veljavo in moč, ponuja žrtvi poseben odnos in privilegij (npr. da jo nauči voziti avto, ko starši ne dovolijo; dovoli igrati igrice ali piti alkohol, ki ga pri starših ne dobi). Past je nastavljena. Ko se potem zgodi odkrita spolna zloraba, zaradi občutka sokrivde molči.

Tretja faza: Dejanska spolna zloraba: Izolacija in spolni odnos

Na tretji stopnji pride do spolnega odnosa, predator žrtev distancira od staršev in prijateljev in ustvari situacije, ko je lahko z žrtvijo sam (tako kot striček v zgodbi). Želi biti njen fant/punca. Z žrtvijo se pogovarja o dosedanjih izkušnjah s spolnostjo ali o njenem telesnem razvoju (»Ali nosiš modrček, imaš že sramne dlake?«). Skuša znižati inhibicije (prepovedi) z npr. kazanjem pornografije, pošilja svoje gole fotografije ali seksualne posnetke drugih otrok. Lahko vključuje žrtev v prepovedane dejavnosti: pelje jo v klube, kupuje mehke droge, alkohol. Pride do telesnega spolnega stika ali psihološke spolne interakcije. V tej fazi predator postane zelo nekonsistenten, ker gradi upanje in potem žrtev kaznuje.

Allander² poudarja, da če zlorabo skušamo opravičevati ali olepšati z vljudnostnimi frazami, prezremo strahotno bolečino (grozo, praznino, zmedo in osamljenost), ki jo v resnici povzroči. Žrtev se spoprijema z izdajstvom in nemočjo, medtem ko jo odrasli vodi skozi posamezne stopnje zlorabe. Na začetku (prva stopnja) ima občutek, da prejema hrano za sestradano dušo, in ko se zgodi telesni dotik (druga stopnja), se v njej prepletata navdušenje nad novim odnosom in prebujena živahnost. Spolna zloraba je zadnji udarec duši, saj izdaja vzburjenje, se posmehuje navdušenju nad odnosom in zliva zaničevanje po prebujeni strasti. Pri tretji stopnji pa ni vedno telesnega nasilja. Dejanska spolna zloraba je tudi psihološka interakcija, ki povzroči veliko škodo. Že samo zapeljevanje povzroči, da otrok preda del svojega telesa storilcu, kar v otroku sproži občutek zlorabe in sprijenosti. Groza tretje stopnje psihološke interakcije se skriva v njeni pokvarjeni prefinjenosti. Žrtev jo v svojem razumu pogosto vidi kot darilo in ne kot skrunitev.

Četrta faza: Zlorabljajoč odnos: Vzdrževanje zlorabe z manipulacijami in grožnjami

Na zadnji stopnji predator za poplačilo zahteva spolne usluge (»Dolguješ mi, saj sem ti dal alkohol, droge, prevoz domov, telefon …«). Gre za »neljubeč« spolni odnos, ko upadeta ljubezen in prijateljstvo. S pomočjo groženj, nasilja, strahu in izsiljevanja vzdržuje nadzor nad žrtvijo. Lahko jo prisili, da ima spolne odnose z drugimi, jo drogira, igra na njene občutke krivde, sramu in strahu. Predator od žrtve zahteva vedno več. Iz prijaznega strica se prelevi v izsiljevalca. Če zloraba poteka preko spleta, bo predator želel več posnetkov otroka v različnih seksualnih položajih, da se mora sleči do konca, sicer bo vse fotografije objavil na spletu itd. Želel se bo srečati v živo z otrokom, z izgovorom, da bosta skupaj igrala video igrice, bila športno aktivna itd.

Umirjanje

Če ste uspeli prebrati vse faze do konca, najbrž doživljate veliko težkih občutij. Gre za tematiko, ki je vse prej kot lahka. Zato globoko vdihnite, za štiri sekunde zadržite svoj vdih in nato izdihnite. Skušajte začutiti varen prostor, ki vas obdaja. Lahko se tudi z obema rokama objamete, da začutite svoje telo in noge trdno na tleh.

Ker takšne zgodbe in pogovori že odrasle čustveno preplavijo, bi zgodba o Lepem stričku bila mogoče primerna kvečjemu za starejše otroke (12+) in še ti bi jo morali brati skupaj z odraslo osebo, ki bi jo ovrednotila in naredila primeren zaključek. Z otroki in mladostniki se je potrebno pogovarjati o tem, kaj pomeni primeren in kaj neprimeren telesni dotik, katere skrivnosti so dobre in katere ne, komu lahko in komu ne morejo zaupati, zakaj je potrebno spregovoriti, katere vsebine deliti na spletu in katerih ne ter kako zaupati svojim občutkom – ker otroci čutijo prav. Vendar njihovemu razvoju in starosti primerno. Otrokom je potrebno z vso radovednostjo prisluhniti in jih ne spraševati »Zakaj«, če so imeli neprijetno ali celo zlorabljajočo izkušnjo (zakaj mi nisi tega prej povedal, zakaj si šel tja, poslal fotografijo, ga poslušal, mu pustil, da se te je dotikal …), ker jim vzbudimo krivdo in se potem težko odprejo. Mirno jih moramo poslušati in spodbujati, da še kaj več povedo, kako so doživeli situacijo ali srečanje z osebo, ob kateri jim je bilo »čudno in nelagodno«. Če sumite na spolno zlorabo, pojdite na policijo ali na center za socialno delo, povejte svojo zgodbo in sum prijavite. Gre za kaznivo dejanje, ki se ne bi smelo zgoditi prav nobenemu otroku.

Viri:

  • Zorman, I. Lepi striček. Kekec (IV), Založba Mladika.
  • Allander, D.B. (2016): Ranjeno srce. Upanje za odrasle, žrtve spolnih zlorab v otroštvu. Ljubljana: Emanuel

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja