Kako lahko starši psihološko opolnomočijo otroke za novo šolsko leto?

Vir: Unsplash

Vstopili smo v še eno šolsko leto, ki bo zaznamovano z novim koronavirusom. Šola bo morala ponovno prilagoditi svoje strategije delovanja, zato se moramo tudi starši vprašati, kaj v dani situaciji lahko naredimo za svoje otroke, da ostanejo ne le fizično, ampak tudi duševno stabilni, zdravi in odporni.

Ostanite povezani s svojim otrokom

Od prvega šolskega dne dalje je pomembno biti z otrokom v odnosu in spremljati njegov vsakdan. Posebno pozornost je potrebno nameniti nenadnim spremembam v otrokovem vedenju in odkriti njihov vzrok. Na primer; otrok postaja obseden z umivanjem rok, čeprav si jih je že umil; strah ga je iti v šolo, čeprav prej ni imel težav; postane tesnoben ob pogovoru o virusu in si zatiska ušesa; postaja tih in zaprt vase in se ne želi več vključevati v vsakdanje aktivnosti ali v odnose z vrstniki. Posebej so ranljivi bolj prestrašeni in tesnobni otroci ter otroci z različnimi razvojnimi motnjami, ki lahko občutijo dodatno stisko zaradi pandemije in z njo povezanimi ukrepi in pravili. Ker je otrokov avtonomni živčni sistem še v razvoju, hitreje zazna nek pojav (npr. zakrit obraz) kot »nevarnost«. Zlasti otroci z izkušnjami nasilja in drugimi razvojnimi travmami, ki v odnosih ne dobijo dovolj »znakov za varnost« (objemov, nasmehov, empatičnih odzivov), lahko na ukrepe odreagirajo jezno, agresivno, hiperaktivno in razdražljivo ali pretirano pasivno, nemotivirano, nedružabno, brezupno in »v sebi ugasnejo«.

Bodite pozorni na otrokove občutke in mu jih priznajte kot resnične

Vprašajte otroka, kako se počuti zaradi vseh ukrepov in nove-stare realnosti. Poslušajte ga, ne sodite odgovorov in ne minimalizirajte njegovih odzivov. »Strah me je virusa, da bom koga okužil ali bo kdo drug mene; strah me je, da bosta vidva umrla, ko bom v šoli; nošenje mask, mehurčki in socialna distanca me strašno jezijo, saj se ne morem prosto družiti s prijatelji in ne vidim njihovega obraza; besen sem, ker se med odmori ne smem prosto gibati; žalostna sem, ker je zaradi virusa umrla babica moje sošolke; osamljena sem, ker so moje prijateljice morale v drugo skupino; čudno mi je, ker ne vidim obraza učiteljice; pod masko mi je dobro, ker drugi ne morejo videti, kako sem grozna …«.  Zavedati se moramo, da so to resnična doživljanja otrok in če jih ustrezno naslovimo, potem se bodo otroci počutili razumljene in slišane. Vedeli bodo, da niso sami, da nam vedno lahko zaupajo svoje počutje in jim bomo skušali pomagati ter jih umiriti.

Veliko se pogovarjajte

Sprotno vrednotenje stanja v šoli, v razredu, med odmori, na avtobusu … bo otroku pomagalo, da bo morebitne travmatične izkušnje sprocesiral in nanje pogledal v drugačni luči. Če je potrebno in presojamo, da je ogroženo fizično in duševno stanje našega otroka, se pojdimo pogovoriti z ravnateljem in učitelji ter skupaj poiščimo ustrezne rešitve za otroka.

Uporabite humor

Se spomnite filma Življenje je lepo (La vita é bella), ko je oče s humorjem in igro pomagal sinu, da se ne bi prestrašil in bi preživel koncentracijsko taborišče? Ko moramo nositi maske, lahko ob uporabi humorja in igre zmanjšamo otrokove strahove in nemir. Pojdimo se pantomimo, kjer moramo brez obrazne mimike, le z očesno komunikacijo, s tonom glasu ali z ostalimi deli telesa prikazati različna čustvena stanja; na različne maske narišimo različna čustva, citate, smešnice in naj jih otrok menja glede na svoje razpoloženje. Organizirajmo druženje z njegovimi prijatelji, zunaj, v domačem okolju; preko skupne gibalne aktivnosti zmanjšujmo kortizol, stresni hormon, ki je v otrokovem telesu morebiti narasel čez dan. Z inovativnimi rešitvami skušajmo olajšati otroku obdobje, ki ima svoje izzive.

Najboljše zdravilo so objemi, dotiki in nasmehi

Otroka vsak dan objemite in mu za popotnico v šolo namenite en velik nasmeh. Tudi ob ponovnem snidenju storite podobno in mu čez dan večkrat namenite pozornost.

Bodite pristni, a ne podpihujte razdora in sovraštva

Verjamem, da gredo mnogim staršem in otrokom ukrepi že pošteno na živce. Mogoče ste jih naveličani in vas psihično izčrpavajo, se vam zdijo nesmiselni, mogoče celo škodljivi ali pa verjamete, da je vam in otrokom kratena svoboda. Vsekakor imate pravico biti pristni z otrokom in mu povedati, kaj menite o ukrepih v šoli, še zlasti najstnikom, dijakom in študentom, ki že zmorejo kritično razmišljati. Poslušajte jih in se pogovarjajte o tem, kaj oni menijo in kako doživljajo določbe, ki veljajo za šolski prostor (in v družbi nasploh). Naučite jih in jim bodite zgled, da je bolj kot vsako pravilo (le-ta seveda morajo obstajati) pomemben miren, ljubeč in sočuten odnos do sočloveka, četudi razmišlja drugače kot mi sami.  

Janja Grilc je zakonska in družinska terapevtka.