Od “ene čez rit” do travmatske navezanosti

Foto: Canva

»Ojej, boste rekli. Pa ne že spet o tem, kako naj vzgajam svojega otroka. Saj to pa res znam. Ko jezika in se dere, mu dam »eno čez rit«, če me ne sliši, vpijem bolj na glas in če me še vedno ne uboga, mu prepovem gledati risanko ali ga enostavno pošljem spat. Kako se bo sicer naučil pravil v naši družini? In kdo je starš-avtoriteta? Ter kaj je prav in narobe? Nenazadnje bo moral živeti v svetu polnem omejitev, prepovedi in pravil. In samo ne mi govorit, da je travmiran in zaznamovan za celo življenje, ker sem ga parkrat udarila in se drla nanj! In da smo starši vsega krivi!«

Kadar se starši lotimo pogovora o tem, kateri vzgojni pristopi so najboljši, najbolj učinkoviti, najbolj pravi, se kaj rado zgodi, da stopimo drug drugemu na žulj. V terapevtskem jeziku bi rekli »na naše utečene vzorce in rane«. Vsak s svojim pogledom in izkušnjami snuje »ta pravo vzgojo«, kar je pravzaprav dobro. Za naš osebni razvoj je ključno brušenje mnenj, saj smo prisiljeni pogledati v svoj notranji model sveta in dati odgovor. In kaj tam lahko najdemo?

Vse od kulturnih in verskih prepričanj, vzorce odnosov in navezovanja na starše, sorojence in ostale ljudi, genetske dejavnike razvoja možganov, delovanje organov, stresne odzive, medgeneracijske travme, različna čustva in misli, naše načrte, boleče rane, doživljanja sebe in drugih … Skratka celo paleto različnih dejavnikov, ki so nas oblikovali v to, kar smo.

Travmatične in boleče zgodnje izkušnje v odnosih

Ko je londonski psihiater in psihoanalitik John Bowlby, ki je oče teorije navezanosti, opazoval otroke z duševnimi težavami, je ugotavljal, da imajo zgodnje travmatične izkušnje pomemben vpliv na razvoj človekove osebnosti. Vzroke za razvoj psihopatologije je našel v zgodnjih ponavljajočih se izgubah in ločitvah od figure navezanosti, ki so prednjačili pred ostalimi travmatičnimi izkušnjami.

Danes govorimo o razvojnih travmah, toksičnem stresu (ekstremen, ponavljajoč, podaljšan, kroničen stresni odziv) ter izpostavljenosti obremenjujočim izkušnjam v otroštvu (angl. adverse childhood experiences – ACE), ki se močno povezujejo z različnimi zdravstvenimi težavami, z depresijo, tesnobo, samopoškodovanjem, samomorilnostjo, nasiljem, učnimi in vedenjskimi težavami v šoli, zasvojenostmi, težavami v medosebnih odnosih, pri zaposlovanju in socialno-ekonomskem položaju itd.

Del otroka umre in se nikoli več ne počuti varno. A ker mora preživeti, si zgradi kompleksne obrambne mehanizme, da se teh občutkov ne zaveda. In ker se jih ne zaveda, jih ponavlja ter si vedno znova povzroča bolečine.Travma je stanje izjemno stresne čustvene in duševne stiske, ki jo povzroči neka izkušnja, ki potem ni rešena in je preprosto ne moremo izpustiti. Izkušnja ostane v našem spominu in telesu, prav tako ves stres, ki je povzročil travmo in z njim občutek, da smo izgubili nadzor. Vsak doživi travmo drugače in za nekega otroka je lahko travmatičen že prihod novorojenčka, odvajanje od materinega mleka, vstop v vrtec … Zato tudi najboljši starši ne morejo preprečiti, da bi otrok ne doživel kakšne travme v svojem otroštvu. Pomembno pa je, da takšna izkušnja ne ostane nenaslovljena, da ostanemo z otrokom v stiku in ga tolažimo dokler ni pomirjen, si vzamemo čas pri uvajanju na vrtec, ga spodbujamo pri življenjskih izzivih in prelomnicah in se trudimo, da v naših družinah ni nasilja.

Kajti izrazito stresni dogodki in dogajanja v otroštvu, kot so fizične, čustvene in spolne zlorabe s strani staršev ali skrbnikov, fizično in čustveno zanemarjanje in neodzivnost, zasvojenosti v družini, patološke soodvisnosti, duševne bolezni, kriminal, zlorabe zaupnega odnosa duhovnikov, učiteljev, psihoterapevtov, zdravnikov do svojih klientov, mobing na delovnem mestu, nasilje med starši ali skrbniki, izguba starša ali skrbnika (zaradi ločitve, zapustitve, smrti) predstavljajo toksični stres, ki drastično vpliva ne le na vzorce delovanja temveč na temeljno biološko delovanje telesa ter na razvoj možganov in drugih organov. Če možgani in telo potrebujejo sedemnajst let, da se razvijejo do te mere, da se človek lahko osamosvoji, so ta leta ključna za človekov blagor in zadovoljstvo z življenjem. Pomembno je seveda, v katerih stopnjah razvoja je povzročena travmatizacija. Ne gre za vzročno-posledične povezave med travmami in boleznimi, temveč za ranljivost in tveganje, ki je večje pri ljudeh, ki so travme doživljali zelo zgodaj in so le-te trajale dlje časa. Pri teh ljudeh najdemo travmatsko navezanost.

Travmatska navezanost

Kadar se travme dogajajo vsakodnevno, ko so strah, groza, toksičen sram (»slab sem, v meni je problem, nesposoben sem, nisem vreden ljubezni ali pripadanja, nisem vreden obstoja«), izguba zaupanja, izkoriščanja, zapuščanje, izdajstvo, nevarnosti, zapeljevanja in prevare vsakodnevno prisotni v otrokovem življenju, potem otrok ne more razviti svojih potencialov. Takšno okolje trajno spremeni delovanje njegovih možganov, njihovo funkcijo, kemično sestavo in strukturo. Del njega umre in nikoli več se ne počuti varno. A ker mora preživeti, si zgradi kompleksne obrambne mehanizme, da se teh občutkov ne zaveda. In ker se jih ne zaveda, jih ponavlja ter si vedno znova povzroča bolečine. Posledično se slabo prilagaja na okolje in v življenju ne izbira neke srednje poti, temveč vedno niha med skrajnostmi, saj svet vidi črno-belo, kot da obstaja le ena rešitev in ena oseba, ki ga lahko reši.

Največja tragedija je, da otroci, ki so bili zlorabljani ali prihajajo iz zasvojenih ali kako drugače disfunkcionalnih družin, »zavohajo« ljudi, ki niso zanesljivi ali so celo nevarni in se nanje navežejo. Tudi storilci nasilnih dejanj izbirajo žrtve in soodvisnike in se sprva do njih vedejo zapeljivo. Ker je privlačnost obojestranska, žrtve mislijo, da gre za ljubezen in to še potem, ko ni več spoštovanja in zaupanja, ki sta temelja ljubezni. Prizadeti so torej na podoben način kot so bili prizadeti v otroštvu. Vedno znova »izbirajo« primerne igralce za svojo notranjo dramo in od njih pričakujejo razrešitve ran. A ker tega ne doživijo, se počutijo kot nemočne žrtve, razočarane, izdane in ogoljufane. Vedno znova se znajdejo v travmatskih okoliščinah, kjer se travme ponavljajo.

Največja tragedija je, da otroci, ki so bili zlorabljani ali prihajajo iz zasvojenih ali kako drugače disfunkcionalnih družin, »zavohajo« ljudi, ki niso zanesljivi ali so celo nevarni in se nanje navežejo.Pri žrtvah nasilnih dejanj torej govorimo o travmatski disfunkcionalni navezanosti na svoje napadalce in njim podobne ljudi (gre za »Stockholmski sindrom«, o katerem je posnet tudi film – črna komedija – po resničnih dogodkih). Oseba se počuti varno ob nasilnih ljudeh. Ker je prisotno tveganje, nevarnost in nasilje ter hkrati ravno dovolj pozornosti in prijaznosti, ki žrtvam z občutkom nizke lastne vrednosti in s težavami v presoji, kdo je vreden zaupanja, prebuja upanje na nekaj drugačnega, novega in vznemirljivega, nastopi začaran krog travmatske navezanosti. Dogajanje je zelo čustveno intenzivno, saj v napetih, nevarnih in prepovedanih okoliščinah strah sprošča izločanje hormona adrenalina, ki okrepi doživljanje ter poveča intenzivnost občutkov in čustev.

Otroci, ki so odraščali v disfunkcionalnih družinah, potrebujejo intenziteto čustev, da se počutijo žive, normalen in spoštljiv odnos pa občutijo kot dolgočasen, nevznemirljiv in nezanimiv. Zato tudi nezavedno iščejo nevarne in tvegane situacije, dogodke in odnose. Ne znajo sami pomiriti vznemirjenja in razburkanih čustev, zato si pogosto že v zgodnji mladosti pomagajo s psihoaktivnimi sredstvi in s postopki, s katerimi se da spreminjati stanje zavesti. Ker ne prevzamejo odgovornosti za lastno notranje doživljanje in se ne sprašujejo, kaj delajo in ne, s čim sami prispevajo k občutku notranje praznine, raje prelagajo odgovornost na druge, češ, drugi so krivi, moteni, nemogoči, neprijazni, neprimerni, ne delajo tega in onega … 

Travmatska navezanost lahko preraste v obliko zasvojenosti z odnosi. Ko otrok, sestradan pozornosti in ljubečega dotika s strani staršev (ali drugih ljudi), namesto tega dobi stik le preko zlorabe, seksualne in nasilne, potem vedno znova išče pozornost preko seksualnega zapeljevanja in deluje po principu uporabi-zavrzi, tako kot so njega kot otroka uporabili in zavrgli, ga zapustili, izdali, ponižali, ga niso slišali v bolečini. Ali pa se starša/storilca/partnerja obsesivno oklepajo in ga ne zapustijo za nobeno ceno. Ugajajo mu med zlorabo in po njej zato, da bi premagali strah pred zapuščanjem. Otrok in kasneje odrasel se prepriča, da je posebni izbranec in išče načine, da visi blizu starša/partnerja in se mu povsem prilagaja ter se pretvarja, da je njemu resnično mar zanj in da rad preživlja čas z njim. Vse bo prenesel, samo da ne ostane sam.

 

 

Mag. Janja Grilc je zakonska in družinska terapevtka relacijske smeri in deluje v okviru Zavoda Iskreni. Svetuje posameznikom, parom in družinam pri njihovih izzivih, je voditeljica skupin za mamice z dojenčki, sodeluje pri skupini za očete, je sovoditeljica seminarja Sočutno starševstvo, izobraževala se je iz Teologije telesa in vodila delavnice za zakonce ter mlade.  

Trenutno se precej ukvarja s spolnimi zlorabami in sodeluje pri delavnici za starše o spolni vzgoji, ki poteka na Zavodu Iskreni. Izpopolnjuje se v metodi Brainspottinga, ki je namenjena globinskemu predelovanju travm. Je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Je poročena in mama petih otrok.   

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja