Šola in covid-19: Problem številka 1

vir: freepik.com

Zaključujemo še eno šolsko leto. Tokrat je bilo zelo drugačno že zaradi epidemije covid-19. Mnogi otroci so kljub razmeram šolanje uspešno končali, veselijo se lepih ocen in sposobnosti, ki so jih v tem letu pridobili. Vendar pa vsi otroci niso imeli te sreče. Ti otroci trpijo zaradi vseh zahtevnih situacij, ki so jim priča na šolskem parketu.

Iz izkušnje dela z otroki in mladostniki, ki obiskujejo terapije, lahko rečem, da večina kot največji problem omenja šolo in z njo povezane težave. Če navedem le nekatere:

Strah pred neupehom

»Zvečer ne morem zaspati, tako zelo me je strah spraševanja in slabih ocen, da se šole izogibam ali kar zbolim,« so besede številnih otrok in mladostnikov. Zelo žalostno in zaskrbljujoče je, ko svojo vrednost enačijo z oceno: »Vreden sem toliko, kot mi kaže ocena – nič!«

Prvotni namen ocenjevanja, kot kazalca različnega znanja, se je torej sfižil. V otrokovih očeh ocena pomeni, kdo sem jaz, kakšna je moja vrednost, koliko sem cenjen, viden, razumljen in sprejet. Več poudarka bi morali dajati osebnemu uspehu na različnih otrokovih področjih, ne le pri ocenjevanju šolskega znanja, ki mnogim otrokom predstavlja nesmisel. To, da en otrok preživi nasilje med staršema, ločitev, posilstvo, klofute, revščino, stalno osamljenost, nezanimanje zanj … je večji življenjski uspeh, kot je katerakoli ocena iz matematike!

Občutki groze in tesnobe pred izpostavljenostjo

»Ko stojim pred tablo in me sprašujejo, zamrznem, ne morem govoriti, dihati, stiska me v prsnem košu, vse, kar sem se naučila in znala, izgine.«

Ne morem vam povedati, kako težko je gledati otroka, ki na terapiji podoživlja stres, ki ga sicer doživlja pred tablo. Trese se s celim telesom, v njegovih očeh je groza, strah in globoka žalost.   

Vsi problemi s šolo lahko močno vplivajo na celotno človekovo nadaljnje življenje.

Je to šola, ki si jo želimo za otroke??? Je to problem otroka, ker se ni zadosti učil? In če vam povem, da se je učil, a pred tablo vse znanje izgine in ostanejo le občutki groze, napetosti in tesnobe v telesu. Otrok ne more razmišljati, ker ga preplavi stres. Brez občutka varnosti in ljubljenosti otrokovi racionalni možgani ne morejo dobro delovati. Ko otrok dobi slabo oceno, se počuti nesposobnega in nevrednega in ko mora naslednjič pred tablo, ga strah pred temi občutki ponovno ohromi in ne more razmišljati. Pade v začaran krog.    

Medvrstniško nasilje

»Drugi otroci me zafrkavajo, se spravljajo name, me izločajo, se mi smejejo. «

Ti otroci so v času šolanja na daljavo veliko bolje funkcionirali doma, saj niso bili izpostavljeni preštevilnim situacijam, ko se niso počutili varno. Kadar otrok v šoli stalno doživlja ustrahovanje, to vpliva na njegovo duševno in fizično zdravje, kaže psihosomatske simptome, stalno odigrava vojne med vojščaki in ne želi hoditi v šolo. Lahko sam postane ustrahovalec. Ustrahovalci so prav tako izpostavljeni in tretirani kot »zelo problematični, nasilneži, ki ne upoštevajo pravil in meja«. Tudi take otroke drugi izločajo in jih ne marajo. »Veste, zakaj to počnem? Ker imam vsaj takrat občutek nadzora, da sem močan, da nekaj sem in nekaj veljam.« Tem otrokom je potrebno še posebej dajati občutek sprejetosti (njih samih in ne njihovega vedenja), da so vredni, vredni ljubezni in pozornosti, ter jih učiti, da svojega strahu ne predelujejo s premočjo nad šibkejšimi, temveč prepoznajo svojo notranjo moč in vrednost, ki je drugim lahko v pomoč.

Šola bi morala biti varen kraj za vse otroke. Za to morajo poskrbeti odrasli. Če je potrebno namestiti kamere na igrišča, ker je premalo učiteljev, naj tako bo. A ne dovolimo, da bi eni in drugi otroci zaradi tega trpeli in bili izpostavljeni situacijam, ki jim razvojno gledano mnogokrat niso kos. Vsi problemi s šolo lahko močno vplivajo na celotno človekovo nadaljnje življenje, situacije in odnose, zato bi jim na sistemski ravni morali posvečati več pozornosti in iskati ustreznejše rešitve in načine pomoči.