Najboljša popotnica za življenje je imeti starša, ki se imata rada

Foto: Canva

Vrnila sem se iz kulturnega doma, kjer so imeli pogovorni večer z radijcem in avtorjem knjig, ki mi je pri srcu.

Doma so bili otroci v pižamah že skoraj pripravljeni za spanje – eden je še večerjal, ena si še ni umila zob, najstarejša je ležala na kavču in želela, da ji pred spanjem spletem kito, ker v šoli nečimrno rada daje vtis, da je nekoliko kodrolasa. (Spolier: ni.) Skratka, tipičen kaotično-idiličen večer v našem domu.

Mož je dal informativno oddajo na pavzo, da me je pozdravil, ko sem bila še v veži.

»In, kako je bilo?« me je vprašal.

»Krasno. Saj veš, da ga rada poslušam, kako govori!« sem zaklicala, med tem ko sem si prav počasi sezuvala allstarke. (Obožujem te čevlje, razen ko jih je treba obuti ali sezuti!)

»Zakaj si se potem poročila z mano, ki …« je začel, a sem bila že pri njem, v dnevni sobi. »Saj tebe tudi rada poslušam, ko govoriš!« sem zatrdila, ga objela in poljubila.

Pubertetnica se je z gnusom namrdnila, najmlajša pa je zažgolela: »Oh, kako lepoooooooo!«

Ne eni ne drugi nisva posvečala posebne pozornosti. Večer se je normalno odvil – najprej sem jim glasno brala, potem smo uskladili obveznosti za naslednji dan, skupaj zmolili in otroci so šli spat.

Ampak kasneje, ko sem pospravljala po kuhinji, sem razmišljala, da je to, da imava že najstniške otroke, pa se še vedno razveseliva drug drugega, ko se eden od naju vrne domov, verjetno en tak mali čudež. In me niti slučajno ne zanima, če se pubertetnica zmrduje nad najinim izkazovanjem naklonjenosti. Malo mi je seveda toplo pri srcu, ko 9-letnica to občuduje.

A mislim, da ne eni ne drugi ni jasno, kako dobra popotnica za njuno življenje je imeti starša, ki se imata rada. In si to pokažeta, tako da tudi pri otrocih glede tega ni nobenega dvoma.

Pred kratkim sem bila na predstavitvi neke novo izdane knjige.

»Kaj naj rečem? Res sem se poročila z najboljšim človekom na svetu,« je nekoliko v zadregi, a nadvse iskreno dahnila pisateljica. In iz publike je spontano zavel aplavz. Med njim sem se nagnila h kolegu, sedečemu na moji levi, in zašepetala: »Ampak to ni mogoče. Z najboljšim človekom na svetu sem poročena jaz!«

Namuznil se je: »Jaz tudi.«

»Koliko teh najboljših oseb pa potem hodi po svetu?« sem zaigrala začudenje.

Kolega se je zresnil, šepnil: »Premalo, žal,« in pozornost spet usmeril na pisateljico.

Dragi moji … res. Premalo. Žal.

Sezona porok je v polnem zagonu. Ne mine vikend, da ne bi kakšna ohcet prihupala skozi kraj ali pa me razveselila s fotkami na IG storyjih.

Iskreno želim vsem tem mladoporočencem, da bi za svoj zakon skrbeli tako, da bi imeli vedno občutek, da so poročili najboljšega človeka na svetu. In isto želim tudi svojim otrokom.