Moj modri plamen je pisanje

Foto: Lea Golob

Prejšnji mesec sem na hitro napisala precej odmeven komentar o otvoritvi olimpijskih iger, ki je bil objavljen na tej strani. Vesela sem bila, da sem nekaj prispevala k javni razpravi na to temo, čeprav sem se zavedala, da bi bila tema lahko obravnavana celoviteje, če bi si vzela več časa. Kakorkoli!

Presenetilo me je, koliko oseb se mi je zahvalilo, da sem izrazila svoje mnenje. Češ, da so podobno čutili tudi sami. In tu vidim svoj modri plamen – Bog mi je dal znanje ravnanja z besedami, da ga uporabim zato, da povem nekaj, kar čutijo, mislijo mnogi ali kar se mnogih dotakne. Zato sem odzivov vedno vesela. Pa ne le, ker bi to potrjevalo, da sem dobra (čeprav se seveda ne branim dobrega komplimenta), temveč predvsem, ker mi potrjuje, da sem na pravi poti. Zavedam se, da če Bog ne bi imel v mislih, da pišem, mi ne bi dal dostopa do platforme, kjer moje misli lahko berejo tisoči ljudi.

Dobila pa sem tudi drugačno zasebno sporočilo: »Ej, tisoč komentarjev. Bravo!« To me je presenetilo. Iskreno: nisem hodila gledat, koliko komentarjev ima objava mojega članka na FB. Saj ne, da me ne bi zanimalo. Samo ne ukvarjam se s tem. Ne zanima me toliko, koliko ljudi je objavo všečkalo ali pustilo komentar, temveč predvsem, kako močno se je napisano ljudi dotaknilo. Pa tudi, če se je le petih. Kaj mi namreč pomaga komentar pod objavo, če oseba ni niti kliknila na naslov in prebrala članka?

In TO mi kaže, da sem resnično našla svoj modri plamen.

Kadar moj roman prebere nekdo, ki me že dolgo osebno pozna, mi pogosto pove, kako presenečen je bil nad tem, da je dejansko dober. Sprva so me taki odzivi nekoliko boleli. Ker sem jih vzela osebno. Si res niste mislili, da sem sposobna napisati dobro knjigo? Hvala lepa za takšno nezaupanje! Na enem mojih tedenskih sprehodov/romanj k cerkvici sv. Roka pa me je nenadoma zadelo spoznanje, da ne podcenjujejo mene, temveč Boga. Da izražajo nejevero, da sem dar pisanja res prejela od Boga, ali pa to verjamejo, vendar si težko predstavljajo, da tudi skozi tako pomanjkljivo osebo, kot sem jaz, Bog lahko naredi kaj res dobrega.

Da lahko ure in ure na dan presedim za računalnikom in pišem zgodbo, ki sem si jo izmislila, se mi zdi popolnoma samoumevno. Marsikomu drugemu pa tako nepojmljivo, da mi sploh ne verjame, da to rada počnem. Kar je še en pokazatelj modrega plamena.

Imam pa prijateljico, ki komaj čaka, da se ji otroci umaknejo izpod nog, da lahko svoj dom malo pospravi. Imam drugo, ki lahko ure in ure presedi za šivalnim strojem in tretjo, ki posebno zadovoljstvo najde v prirejanju zabav s čim več gosti v svojem domu.

Vse to meni predstavlja samo stres. Pospravljanje doma? FEJ! Šivanje? *Zavijam z očmi* Gostiti ljudi v lastnem domu? Nočna mora!!! Ne bi mogla delati v šoli ali vrtcu, ker mi grejo otroci tujih ljudi hitro na živce. Popolnoma neuporabna sem pri kakršnikoli administraciji. Če bi me videli, kako sem se razjokala, preden sem dvignila slušalko in za neko informacijo poklicala na AJPES, ker me je bilo tega tako groza, po petminutnem pogovoru pa sem se razjokala znova, bi si mislili, da sem opravilno nesposobna oseba. A meni je to preprosto mučenje. Izpolnjevanje obrazcev, formularjev, urejanje formalnosti na kakršnihkoli okencih takoj zamenjam za to, da vzamem mikrofon v roke pred kolikor-želite-glavo množico, ki jim uro in pol govorim o Bogu, skavtih, p. Ivanu Žužku, Gospodarju prstanov, pisateljevanju ali katerikoli drugi temi, ki mi je pri srcu.

Hočem reči – različni smo si. In to je res čudovito!

Bog ni zagrešil napake, ko nas je ustvaril takšne, kakršni smo. Popolnoma sem prepričana, da še ni ustvaril človeka, za katerega ne bi vedel, kaj naj z njim počne ali kako naj si z njim pomaga. V vsakogar od nas je vsejal poseben dar (ali več njih). In šele ko ga gojimo, ko iz njega črpamo in dajemo drugim, zares zaživimo na polno.

Živeti svoje poslanstvo, svojo poklicanost, svoj … modri plamen je tako izpolnjujoče, da bi to privoščila popolnoma vsakomur. Še več, celo ne predstavljam si, kako ljudje, ki ne poznajo svojega modrega plamena, sploh zmorejo!

Zares sem vesela, da mi je to poletje pod roke prišla knjiga Tvoj modri plamen. Gotovo je odlična za iskanje lastnega modrega plamena. A meni, ki sem ga že našla, ga je pokazala v novi luči in povečala mojo hvaležnost zanj.

Avtorica Jen Fulwiler je zabavna in se rada norčuje iz sebe. Ob prebiranju njenih epskih polomij se človek počuti kar bolj samozavestno. Hkrati pa je tudi sistematična in s praktičnimi vajami ljudem pomaga najti svoj modri plamen. Res, če knjige še niste vzeli v roke, ne vem, kaj še čakate!