Si upate otvoritev Olimpijskih iger ogledati skupaj z otroki?

Foto: zajem zaslona

Dajmo, recimo kakšno o včerajšnji otvoritveni slovesnosti Olimpijskih iger v Parizu.

Povedano na kratko – ni mi bila všeč.

Povedano bolj na dolgo – ja, saj je bil spektakel, ki je zagotovo terjal ogromno časa in denarja, v pripravo je bilo gotovo vpletenih ogromno ljudi, ki so se trudili po najboljših močeh … Tudi iz tega razloga skušam biti širokosrčna, kadar gledam takšne prireditve. Skušam se zavedati vsega dela, vaj, priprav, načrtovanj, idej …

Zato bi ostala tiho in ne bi ničesar komentirala, če se ne bi ena od točk norčevala iz ključnega trenutka moje vere. Nastopajoči so posnemali zadnjo večerjo – 13 oseb vseh spolov je bilo zbranih okrog mize, v sredini med njimi je bila slavna DJ-ka z oglavkom, ki je posnemal monštranco. Na mizi pred njimi pa je ležal na modro obarvan moški, ki je še najbolj spominjal na Dioniza.

Norčevanje iz krščanstva

Kot sem rekla – trudim se imeti odprto srce do ustvarjalnosti drugih ljudi. Trudim se, da ne vzamem vsake šale na račun vere, Boga ali katolištva kot žalitev. Trudim se v dobri veri razločevati med tem, da je bil katoliški motiv vzet kot navdih in zasmehovanjem.

Ob ogledu včerajšnje prireditve, ki mi že sicer ni učinkovala ne zanimivo, ne koherentno, pa se nisem mogla znebiti občutka, da je šlo pri tej točki predvsem za norčevanje. Za smešenje krščanstva in njegovega izročila. Še posebej katolištva in našega češčenja evharistije, s tisto monštranco-posnemajočo zadevo na glavi »vodje obreda«.

Neokusno in nesprejemljivo.

Nisem se mogla znebiti občutka, da je šlo pri tej točki predvsem za norčevanje. Za smešenje krščanstva in njegovega izročila.

Zato ne bom tiho in bom rekla: “Ne, otvoritvena slovesnost olimpijskih iger mi ni bila všeč!”

Nisem razumela koncepta. Nisem razbrala nobenega sporočila, razen morda »vsak ima pravico, da se izraža, kakorkoli se hoče«. Niti mi ni dogajanje vzbujalo močnih čustev, kar naj bi bil glavni namen umetnosti. Z izjemo nekaj vratolomnih akrobatskih podvigov (kjer je bilo moje močno čustvo strah za varnost nastopajočih) se mi je vse zdelo nekako … meh.

Primerno za otroke?

Tudi, če smo morda že nekoliko otopeli ob promoviranju istospolne ljubezni, transspolnosti, hiperseksualiziranja glasbenih izvajalcev in plesalcev, saj je tega povsod preveč, je bil pristanek na realna tla ogled včerajšnje prireditve za vsakogar, ki si jo je ogledal z otroki. Prižig olimpijskega ognja si otroci radi ogledajo, saj jim vliva upanje, da smo ljudje po svetu vendarle povezani, da znamo premostiti razlike in nestrinjanja. Da znamo sodelovati, ko pride do športa. Potem pa je bilo otrokom treba razlagati, zakaj ima gospa brado, zakaj sta se dva moška poljubila, zakaj ima tisti gospod krilo in visoke pete …

Ob dejstvu, da so ob predstavljanju čudovitih kipov vsej mogočih feministk iz francoske zgodovine »pozabili« pokazati kip Ivane Orleanske, me boste težko prepričali, da je bilo to naključje.

Puhlo in načičkano

Kot da so se Francozi trudili biti preveč vse za vsakogar, pa zato na koncu niso bili nič za nikogar konkretno. In kljub temu, da so z vključevanjem vseh najrazličnejših ljudi skušali pokazati, kako so odprti in da je vsak dobrodošel, so z norčevanjem iz zadnje večerje še vedno uspeli užaliti vsaj vse katoličane po svetu, če ne kar vseh kristjanov.

Ob dejstvu, da so ob predstavljanju čudovitih kipov vsej mogočih feministk iz francoske zgodovine »pozabili« pokazati kip Ivane Orleanske, me boste težko prepričali, da je bilo to naključje.

Emmanuel Macron je tvitnil »To je Francija«. S tem je potrdil, da je njegova država puhla, načičkana, dekadentna, na videz odprta do vseh, v bistvu pa prazna in brez pametne vsebine, in je njemu to čisto všeč.

A mnogim to ni niti malo všeč. In upamo, da druge države ne bodo sledile francoskemu zgledu. A naslednje poletne olimpijske igre so v Los Angelesu. Zdi se mi zdi, da tamkajšnja otvoritvena slovesnost ne bo kaj dosti drugačna …