V skupini sem imela dečka z živimi očmi …

Foto: Canva

Saj ni bil popoln. Še priden ne! Rad je izzival, preizkušal meje, govoril neumnosti ravno ko bi morala vsa skupina resno zagrabiti za delo in tudi vedel ni vedno vsega (čeprav je včasih kaj dojel prej kot vsi ostali ali celo sploh edini).

Ampak tudi, ko ga je polomil in sem ga oštela, je ohranil živ žar v očeh.

Človek ga je preprosto moral imeti rad. Res!

Njegove odštekane domislice, njegov iskriv smeh, njegovo s sabo pomirjeno energičnost.

»Pri njih doma se morajo imeti lušno,« sem si mislila, čeprav so se mi njegove besede očetu ob slovesu, da ga ima rad, zdele nekoliko performativne.

Potem pa sem nekega dne dečka videla na sprehodu z mamo. Nekaj ji je razlagal in ona ga je smehljaje poslušala.

Tisti smehljaj bi lahko uokvirila, pokazala vsem staršem tega sveta in rekla: »To. Če otrok vidi tak smehljaj na maminem obrazu, ko sta skupaj, razume in ve, da je preprosto rada v njegovi družbi. In otroka v prvih letih življenja skoraj nič ne opolnomoči bolj kot zavest, da je lastni mami všeč. Da jo njegov obstoj radosti tako zelo, da nosi TAK nasmešek, ko sta skupaj.«

Nobene znanstvene študije nisem prebrala, da bi podprla to dejstvo. A moje izkušnje z otroki z vseh vetrov mi pritrjujejo iz leta v leto. Da se med poplavo otrok z ubitimi pogledi kak tak živ, živahen nikdar ne znajde kar tako … slučajno.

»Meni je tako všeč, ker ti tako iz srca rečeš, kako so tvoji otroci kul, kako si navdušena nad njimi. Da so ti carski,« mi je pred kratkim rekla prijateljica.

In res so mi! Včasih mi je kar nerodno, kako zelo sem navdušena nad njimi. Še mislim si težko, kaj šele, da bi o tem govorila s komerkoli drugim kot z možem. Ker nočem, da zveni, kot da se baham. In ker se ne želim zareči – nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom življenja …

Ne bi niti rada solila pameti drugim staršem, kako doseči navdušenje nad lastnimi otroki. Ker se mi zdi, da sem zadela na loteriji življenja in zaslug za to ravno nimam.

A če kaj pomaga, bi svetovala dvoje. Najprej to, da otroke gledate kot individualne osebe, ki so del vašega življenja le kratek čas in imajo pravico do lastnih mnenj, zanimanj, izbir … na kratko, da jih spoštujete in pričakujete tudi njihovo spoštovanje v zameno.

Potem pa še to, da preživljajte čas z njimi – nobena oseba ti ne bo všeč, če si z njo le, kadar moraš. Ko je obvezno. Ko je treba podpisati obvestilo o športnem dnevu in potem v kleti poiskati drsalke ali ko je treba skozi popoldansko kaotični promet drveti proti obveznosti, na katero že zamujata. Prepričana sem, da za vsakega otroka lahko poiščite dejavnost, ki je obema všeč. Počnita jo skupaj, vsaj kdaj pa kdaj. In kdaj tudi do onemoglosti, brez oziranja na vse, kar bi bilo »treba«.

Potem pa le poglejte, kako živo se jim bodo ob tem lesketale oči!