
Decembra je na Netflixu izšel igrani film njihove lastne produkcije s preprostim naslovom Marija (Mary).
Film bo pristal na kompostu zgodovine, ne da bi pustil poseben vtis. Zanj ni treba zapravljati dveh ur dragocenega časa, sploh pa ne denarja za naročnino na Netflix.
Že začne se preambiciozno. S prizorom Marije, z Detetom v naročju, sredi puščave. In v ozadju Marijin glas, ki pravi: »Mislite, da poznate mojo zgodbo? No, pa je ne!«
Takoj gledalcu napovejo, da mu bo ta film končno prikazal vso resnico o Mariji, glede katere je do sedaj taval v temi.
Nato pa, precej ironično, sledi pretežno klišejski Marijin življenjepis, z nekaj dodanimi podrobnostmi, ki jih črpa iz Jakobovega apokrifnega evangelija – recimo, da je bila Marja težko pričakovan otrok dolgo neplodnih Joahima in Ane ter da je bila kot najstnica sprejeta v tempelj, skupaj z drugimi judovskimi dekleti, ki naj bi življenje posvetile Bogu.
Redke močne točke filma
Da ne bom samo kritizirala … Filmu lahko priznam, da je estetski. Kostumi so čudoviti, glavni igralci so lepi. Jožef je zelo čeden. Za Marijo so izbrali čudovito judovsko igralko, pravo lepotico. Sicer nekoliko dvomim, da je imela Marija modre oči, pa tudi, da je bil lep obraz njena najboljša lastnost.
Druga močna točka filma je Herod (igra ga Anthony Hopkins), ki ni prikazan le kot zmešan ali nekoliko ekscentričen, temveč kot preračunljiv, oblasten in okruten vladar, kakršen je verjetno tudi bil – če gre verjeti evangelijem.
Tu pa se močne točke filma končajo.
Precej zmedena zgodba
Zdi se, kot da se scenaristi niso mogli čisto odločiti, ali snemajo romanco med Jožefom in Marijo, akcijski triler o pomoru betlehemskih dečkov ali mistično dramo o boju med hudičem in angeli za Marijino dušo.
Posledično je tudi pripovedni ritem zmeden. Včasih je dogajanje hitro, prizori si rapidno sledijo (pa ko vsaj ne bi bili tako šlampasto zmontirani …). A potem se naenkrat spotakne ob meditativen počasni posnetek, ki se vleče in vleče, čeprav nima pravega vpliva na zgodbo. In hja, saj je bilo v Jezusovem življenju že od rojstva precej nasilja. A zdi se, da ustvarjalci filma Marija prav hedonistično uživajo v teh prizorih.
Moteče je tudi vnašanje modernih idej kot recimo, da Mariji ni všeč, da se bo morala poročiti s popolnim tujcem. Ali da se Jožef, po drugi strani, v Marijo že na prvi pogled zaljubi tako zelo, da sredi noči razbija po Joahimovih vratih, da bi ga prosil za njeno roko (instalove iz najstniških romanov?). Ali da prerokinja Ana Mariji dopoveduje, kako močna je in naj v sebi poišče to moč (am, mogoče raje pri Bogu?).
Teološki nesmisli
Da o teoloških nebulozah, kot je recimo ta, da Jožef premaga satana (in to z mečem!), ko ta fizično dvigne in odnaša Marijo po ulici, niti ne začnem … Satan je duhovno bitje in se ga žal ne da presekati (sori, Krjavelj, dejstva so dejstva), če pa ga je že kdo metaforično presekal, je to Jezus. Ki ga je rodila Marija.
V želji, da je dogajanje napeto, tako Mariji odvzamejo tisto eno stvar, ki jo je dejansko dosegla – zdrobila kači glavo.
To, da nimamo prizora, ko Marija moli magnifikat, imamo pa prizor, kako Marija s strehe goreče hiše vrže Jezusa Jožefu v naročje, je po moje kar dober povzetek vsega, kar je narobe z Netflixovim filmom Marija.
Nikomur pa ne branim, da ga gleda – če ima že ravno plačano naročnino na Netflix. Kdor uživa v spanju na kavču, med tem, ko mu nekaj igra po TV, si v ta namen tam lahko izberete še marsikaj dosti slabšega.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Hvala za recenzijo. Z veseljem se bom izognil Mariji iz Netflixa. Iz opisa sodeč je še en tipičen Netflix film, ki je po privzetem emeriškem novodobnem načinu narejen kot “entertainment” (zabava). Če sem malce škodoželjen je to tudi način, kako osamiti in ra-združiti ljudi. Pobereš jim prosti čas in voljo. Po službi si vklopijo “zabavo”, ki jo sami plačajo z denarjem, katerega so zaslužili dopoldan, po popoldanski “zabavi” pa gredo spat in spet so sveži za naslednji delovni dan. Krog se sklene. Kar dopoldan zaslužijo, popoldan vrnejo. Edinole malo jim ostane za hrano in osnovno bivanje. Kar je veiška, vzamejo davki. Torej žive iluzijo življenja, v resnici pa so sužnji sistema. Da se tega ne zavedajo, jih na vsakem koraku čaka polno vsebin in priložnosti, da pozabijo resnico: alkohol, cigareti, sladkor, kino, netflix, internet, pornografija, … ko ostarijo si ne morejo privoščiti preužitka. V to rinemo tudi mi.
Marija: kar vidim ta film pred očmi, kako se loteva teme z enakim receptom kot kakega vojaškega trilerja ali kriminalne drame. Vse je po istem kopitu narejeno … igralca očarati in potegniti, nato “zahaklati” v zgodbo, potem mrcvariti z izmeničnimi stresnimi in rekalsacijskimi pasažami, začinjeno z obilico drame in brezpredmetne napetosti, ki je tam zgolj zato, da je človek dodobra izmučen, ko konča s filmom. Ampak tudi zadovoljne, ker ameriški filmi gledalca vselej vrnejo na isto mesto, kot so ga prejeli. Zgodba ima konec točno tak, ko je bilo v začetku napovedano in pričakovano, čeprav celoten film vse kaže drugače. Filme pa se vedno bolj gleda zato, da se vidi kako so narejeni ali kaj si bodo novega spomnili, kako dih jemajoče vizualne prikaze bodo predstavili, ne pa zato, kaj sporoča. Ker večina jih ne sporoča ničesar! OK, sporačajo to, da so američani najboljši, edini, nadljudje in da imajo pravico delati vojne po celem svetu in sejati “pravičnost” – ker pač le oni vedo kaj to je.