“Mama, kaj pomeni vnebovzetje?”

Vir: Envato.com

Na praznike pogosto gledamo kot na malo bolj “barvno označene dneve” na koledarju, ki nam omogočajo, da si oddahnemo, načrtujemo podaljšan vikend ali obiščemo koga, ki ga že dolgo nismo. Redkeje pa se vprašamo, zakaj nam je ta prost dan sploh bil podarjen.

Pri otrocih je drugače. Če slišijo, da bo mama ali oče – tisti, ki ga med tednom manj vidijo – nenadoma doma, jih takoj zanima, kaj je na ta dan tako posebnega, da ga bomo preživeli skupaj.

Tako je pred nekaj dnevi pogovor o prostem dnevu ujela tudi najina šestletna hči.

»Mama, kaj pomeni vnebovzetje?«

Z možem sva se na glas iz dveh različnih sob pogovarjala, kaj bomo počeli v petek – kje bomo, kdo nas je že kam povabil in podobno. Iz dnevne sobe se nenadoma oglasi hči: “Kaj bo v petek?”

“V petek je Marijin praznik, reče se mu Vnebovzetje,” ji odgovorim. A hči vpraša še naprej: “Kaj pomeni vnebovzetje?”

Presenečena, da je to – za otroka težko – besedo sploh znala pravilno izgovoriti, ji pojasnim: “To pomeni, da ko je Marija umrla, je niso pokopali, ampak so jo angeli odnesli v nebesa.”

“Ampak … Marija je Jezusa rodila …”

“Res je. Ko pa je bila stara, je umrla. Niso je pokopali, ampak je bila vzeta v nebo.”

V tistem trenutku je bilo to zanjo dovolj. Ni več spraševala o Mariji. Pogovor je raje nadaljevala o Marijinem Sinu in o tem, da so bili ljudje nekoč res srečni, ker so Jezusa lahko videli, mi pa ga ne moremo.

“Je Marija umrla ali samo zaspala?”

Naslednji dan, ko smo sedeli ob bazenu, sem jo mimogrede vprašala, ali se še spomni, kaj pomeni vnebovzetje. Ni se spomnila. Obnovila sem zgodbo, v pogovor pa se je vključil tudi mož. “Aja, nisem vedel,” je ob koncu mojega pripovedovanja pripomnil. Malo sem se začudila, da tega ne bi vedel, a zvečer sem od njega in sina dobila težko teološko vprašanje:

“Kaj zdaj, je Marija umrla ali samo zaspala?”

Nisem bila več prepričana. V zadregi sem pograbila knjigo o svetnikih, ki sem jo našla v otroški sobi, in osupla ugotovila, da se Cerkev ni dokončno opredelila, ali je Marija dejansko umrla ali pa samo zaspala.

V knjigi je pisalo, da ko je papež Pij XII. 1. novembra 1950 razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju, je namenoma izpustil, ali je smrt bila del Marijinega odhoda iz tega sveta. Zapisal je le, da je bila ob izpolnitvi njenega zemeljskega življenja “z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo”. Ali je sploh umrla, ni znano. Kristjani na Vzhodu so raje govorili o Marijinem “zaspanju”, “preselitvi” ali “odhodu”.

In četudi Marijin “odhod” ostaja zavit v tančico skrivnosti, letošnji 15. avgust zame ne bo le “prost petek” in priložnost za oddih. Otroška radovednost me je spomnila na nekaj bistvenega pri tem prazniku:

“Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
in kar v človekovo srce ni prišlo,
to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9).

Zame je to klic, da ostanem v Božji ljubezni. In otroci? Verjamem, da jim bo tokratni “zakaj moramo k maši?” malo bolj razumljiv. Sicer pa so oni že pri drugi temi – zakaj angeli nimajo kosti. Ampak to je že zgodba za kdaj drugič. 😉