Rudi Tavčar: Zakonci ali partnerji dedičev so pogosto ‘kurjači’ pri dednih sporih

Vir: Iskreni

Dedovanje je ena tistih tem, o katerih se v družinah govori najtežje, spori zaradi dediščine pa pogosto razdelijo tudi najtesnejše odnose. Pri tem pa ni vedno krivda na strani bratov in sester. Pogosto se v ozadju oglasijo še njihovi zakonci in partnerji, ki doma dodajajo olje na ogenj in spor podžigajo.

O dedovanju je v nedavni oddaji pripovedoval Rudi Tavčar, in to kar iz štirih zornih kotov: kot psiholog ter mediator na sodišču (1), kot dedič (2), mož dedinje (3) in nazadnje kot tisti, ki je večji del svoje dediščine že prepustil svojim otrokom (4). Zato v 50-minutni oddaji ne govori samo kot strokovnjak, temveč tudi kot nekdo, ki je vse te vloge doživel na lastni koži.

V spodnjih vrsticah objavljamo delček tega pogovora, celotno oddajo pa si lahko ogledate na povezavi: “Dediščina je kot zadnji boj za materino ljubezen“. 

Rudi Tavčar, omenjate zakonce oz. partnerje dedičev. Zakaj bi naj bili oni večkrat problem?

Partnerji, torej možje in žene, včasih pa tudi njihovi otroci, če so dediči že odrasli, so zelo velik dejavnik. Ljudje se namreč doma o dediščini ne pogovarjajo. Zgodi se tudi, da eden od otrok ali pa snaha ali zet več let skrbi za starša. Potem ima nezavedno pričakovanje, da mu pripada tudi večji del dediščine. Pravila ni. Idealno je, da se z vsakim dedičem pogovorimo posebej. Če pa so med dedičem in njegovim partnerjem velika nesoglasja, je smiselno pogovor opraviti tudi s tistim, ki z dogovorom ni zadovoljen.

Imate za to tudi osebno izkušnjo?

Imam, in ker je zelo oseben primer, ga lahko povem. Ko je umrl moj tast, oče moje žene, so se vsi otroci v oporoki odpovedali v korist mame. Žena ima še dva živa brata. Eden je dobil domačo hišo, v kateri je lahko ostala tudi mama, drugi pa drugo hišo, ki jo je takrat potreboval. Moja žena je dobila nezazidljive parcele. Se pravi, tisti trenutke vrednostno zelo nesorazmerno: brata vsak svojo hišo, moja žena pa travnike.

Pravzaprav si s tem niste mogli kaj početi, ker niste imeli kmetije, mar ne?!

Točno. Midva sva se o tem veliko pogovarjala. Žena je rekla: »To je očetova volja, jaz jo sprejmem.« Z bratoma se je dogovorila, da ne bosta ničesar zahtevala, če bodo travniki kdaj zazidljivi, in oba sta se s tem strinjala. Po dvajsetih letih so travniki res postali zazidljivi. Njihova vrednost je bila takrat morda celo večja od vrednosti ene ali druge hiše.

Spomnim se, kako sva se z ženo pogovarjala. Bil je zelo težek pogovor in tudi med nama je bil konflikt. Rekel sem ji: »To je tvoja dediščina, to so tvoji bratje.« Ona pa je odgovorila: »Zaradi tega ne bom prekinila odnosa s svojimi brati. Če gremo v oporekanje, sodne spore in zahtevke za nujni delež, se bo odnos porušil, če ne za vedno, pa za zelo dolgo časa.« Tega tudi jaz nisem hotel, saj imam oba brata in njuni družini rad.

Ali ste vedeli, zakaj se je vaš tast tako odločil?

Njen oče je imel jasno prepričanje: za sinove poskrbi oče, za hčere pa njihovi možje. »Že mož bo poskrbel zate, saj je sposoben.«

Kmalu ste se pa tudi vi s svojimi odraslimi hčerami začeli pogovarjati o dedovanju. Glede na to, da ste po izobrazbi tudi mediator, kako to, da tega družinskega dialoga o dediščini niste zmogli vodili sami?

Ker sem del te zgodbe, težko vodim proces tehnično, brez čustvenega vpletanja. Vsebina pa neizogibno vzbudi tudi moja čustva. Zato sva z ženo za vodenje takega pogovora prosila kolega, prav tako mediatorja.

Kako je ta pogovor potekal, po katerih korakih je šel, kakšna je bila vloga mediatorja itd. pa si oglejte v oddaji “Dediščina je kot zadnji boj za materino ljubezen“. V tej in še v naših drugih oddajah boste lahko izvedeli veliko koristnih nasvetov – tako za starše kot za dediče in njihove življenjske sopotnike. Predvsem pa dobili nov pogled na pojem “dediščina”.