Kaj ima zaporniški duhovnik povedati zakoncem? Intervju z Robertom Friškovcem

V tednu zaporov smo bili poklicani, da razmišljamo o zaporih, o ljudeh v njih in vseh, ki so z njimi povezani. Duhovnik Robert Friškovec, večini ljudi bolj znan kot zaporniški duhovnik, je mnogo več kot le to. Z Robertom smo se tokrat pogovarjali o drugih vidikih njegovega poslanstva in delovanja, ki jih večina ne pozna – predvsem o njegovem spremljanju zakoncev.

Robi, večina ljudi vas pozna kot zaporniškega duhovnika, pa vendar to ni edino kar počnete v življenju. S čim vse se ukvarjate?

Na mojih poteh se pojavlja ogromno izzivov. Z leti zorim tudi v tem, da se v življenju zavedam, da imam izbiro, da se učim presojati, kaj je res pravo in kaj ne. Večina me pozna kot zaporniškega duhovnika, mnogi celo rečejo: »To je pa tisti, ki je v zaporu!«.

Še vedno marsikdo ne ve, da je moje poslanstvo vezano na skupine, ki se jih zapor dotika. Ne gre samo za zaprte osebe, ampak za vse, kar se posredno ali neposredno navezuje na neko hudodelstvo oz. kaznivo dejanje: žrtve kaznivih dejanj, svojci, zaposleni v zaporu, prostovoljci …

Smo na koncu tedna zaporov, kako ta teden zaznamuje vaše življenje?

Smiselno je slišati ujetost sočloveka, kaj ga drži, blokira, zapira vase. Ne z namenom, da boš pomagal, ampak v prvi vrsti, da slišiš in nato spodbudiš v smeri, kjer vidiš možnosti.V tem tednu zaporov, ki ga obhajamo v katoliški Cerkvi vsako leto, se vsak dan v molitvi spomnim ene od teh skupin … Moje življenje zaznamuje srečevanje z ljudmi, ki zaznavajo marsikakšno ujetost in nesvobodo. Na Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij pokrivam področje koordinacije duhovne oskrbe in področje mednarodnega sodelovanja.

Kar nekaj časa mi jemlje tudi poglabljanje v procese obnavljalne pravičnosti, na eni strani študijsko in na drugi strani pri iskanju možnosti, da bi se ta oblika nagovora hudodelstva in njegovih posledic zasidrala tudi v slovenskem prostoru. Med drugim se srečujem tudi z mladimi, nagovarjam njihove potrebe in jih v prvi vrsti želim slišati. Izzivov mi ne zmanjka.

Ste tudi duhovni vodja zakonske skupine. Zakaj ste se odločili, da to vlogo prevzamete?

Pred leti sem bil s strani nekaj zakonskih parov nagovorjen, če vstopim v čevlje duhovnega spremljevalca v zakonski skupini. Šlo je za novonastalo skupino in pravzaprav sem bil tudi sam novinec na tem področju. Ko sem začel svojo duhovniško pot kot kaplan na Brezovici pri Ljubljani, sem bil kot duhovnik navzoč v nekaj zakonskih skupinah, vendar lahko vseeno rečem, da je bilo vmes nekaj premora in sem ponovno postal novinec.

Kaj vam daje zakonska skupina?

V vsaki skupini ni samo dajanje, ampak je tudi prejemanje. Prejemanje je vsekakor potrebno videti, zaznati in biti zanj tudi hvaležen. Od zakonske skupine prejmem v prvi vrsti sprejetost. Ni samoumevno, da ljudje odpirajo svoje življenje in te spuščajo v svojo sredo. Stopam v njihova doživljanja, v radost in bolečino. V meni to izziva v prvi vrsti spoštovanje. Ne gre za to, da bi jih moral razumeti, niti ne gre za to, da bi se vedno moral odzvati. Od zakoncev prejemam njihovo življenje v paru. Oni so izkušnja, ki uči tudi mene. Vsekakor tudi sam prinašam med njih vsebino, tako čisto človeško kot tudi duhovno.

Kaj vam je všeč pri t.i. duhovnem vodenju zakoncev in kaj vam morda ni?

Všeč mi je njihova raznolikost. Niti en par ni enak drugemu. Vsak od njih nosi v sebi to svojo enkratnost in vsak zakonec v paru je zopet svoj del mozaika. To je res fantastično opazovati. Kaj mi ni všeč? Kdaj bi si želel malce več časa in umirjenosti v celotnem dogajanju.

So kakšne vzporednice med življenjem zakoncev in življenjem v zaporih?

Beseda zapor se v mojem življenju pojavlja v ali izven štirih sten. Besedo zapor srečam tudi v odnosu zakoncev ali pa v enem izmed njiju. Zapor jemlje svobodo, predstavlja ujetost. Kaj vse v odnosu jemlje svobodo, si lahko predstavljamo: Različne ranjenosti iz preteklosti na eni in drugi strani odnosa, strah, užaljenost, jeza, ljubosumje, neodpuščanje, nevoščljivost … Zank ne zmanjka in hitro se lahko ujamemo vanje. Ena od podobnosti je tudi ta, da lahko razlog za svojo nesrečo v življenju zelo hitro pripišem nekomu drugemu: »Jaz nisem nič kriv. Za mojo situacijo so krivi ti in ti ljudi. V drugi osebi ednine: ti.«

Bi na podlagi svojih izkušenj želeli še kaj posebnega sporočiti vsem zakoncem?

Ko je Pilat Jezusa pripeljal ven iz t. i. ječe, ga je postavil pred ljudi, in rekel: ‘Glejte, človek! (Ecce homo)’. Vsem nam je poznana reakcija ljudi. Vpitje, zasmehovanje, cinizem, bičanje …, in na koncu križanje. Pot, ki jo lahko preslikamo marsikje, tudi v zakonskem odnosu ali družini. Zato je smiselno ustvariti prostor, v katerem lahko drugega slišim in sprejmem, kar mi sporoča. Ne z namenom, da se počutim ogroženega, grem na okope in reagiram. Drugi mi sporoča svojo zgodbo in jaz mu povem svojo. Skupaj iščeva pot naprej in možnosti ‘na zemljevidu’.

Dobro je slišati ujetost sočloveka; kaj ga drži, blokira, zapira vase. Ne zato, da boš pomagal, ampak v prvi vrsti, da slišiš in nato spodbudiš v smeri, kjer vidiš možnosti.

Naj bo na koncu želja, da bi si zakonci želeli črpati iz vodnjaka Ljubezni, se hraniti, ker je to vsebina, ki drži pokonci odnos.

Foto: Tomaž Ovsenik