»Rekli so mi, naj umaknem otroka. Potem sem odprla svojo igralnico.« – Pogovor s Cynthio in Barbaro

Foto: Mojca Belcl Magdič

Ko so Cynthio Trop v otroški igralnici prosili, naj umakne sina od robotskega sesalnika, je odšla. Na poti domov se je odločila, da bo na Ptuju odprla svojo. Danes jo vodi skupaj s prijateljico Barbaro Muzek, s katero jo povezuje tudi nenavadna zgodba o prvem srečanju. In kaj je še zanimivo? Pravita, da je igralnica v resnici bolj za starše kot za otroke.

Kako sta drzno zamisel uresničili in z njo ustvarili prostor, ki ga na Ptuju ni bilo, preberite v nadaljevanju.

Kako se je vse začelo?

Cynthijin sin je imel leto in pol, ko je začel raziskovati svet. Igrala v ptujskem parku za tako majhne otroke niso bila primerna, zato je z družino hodila v igralnico v Mariboru. Nekega novembrskega dne so tam sredi prostora postavili nov robotski sesalnik. Za malčka ni bilo nič bolj zanimivega: brnel je, utripal z lučkami in se premikal sam od sebe.

Uslužbenka ji je rekla, naj otroka umakne. »Gospa, smo v otroški igralnici, plačali smo vstop in kavo,« ji je odgovorila Cynthia in prosila, naj robota preprosto odnesejo v skladišče. Odgovor je bil ne, pred robota pa je uslužbenka postavila stol. Otrok ga je seveda odrinil. Družina je morala oditi.

Na avtocesti proti domu je Cynthia partnerju rekla: »Na Ptuju bomo odprli otroško igralnico. Takšno, ki ne bo imela robota sredi prostora.« Rekel je, da je nora. Pol leta pozneje so vrata Koko igralnice na Ptuju odprli prvim obiskovalcem.

Petnajst minut za mamo

Robot je bil samo pika na i. Cynthia je že dolgo čutila, da na Ptuju manjka prostor, kjer bi se lahko mama za trenutek usedla in poklepetala s prijateljico, medtem ko je otrok varen. »Sama nisem imela babice, ki bi mi rekla: daj mi otroka za eno uro, pojdi se stuširat, umij si lase,« pove. »Najpomembnejše mi je bilo, da si lahko mamica vsaj 15 minut oddahne.«

Otroci od leta in pol naprej potrebujejo nekaj novega, nekaj, česar doma ne poznajo. Zunanja igrišča tega ne ponudijo vedno: poleti žge sonce, za igrala ne skrbi nihče, na njih kadijo najstniki. Zato sta se odločili za notranji prostor.

Ko je Cynthia prvič stopila v nekdanjo trgovino z velikimi okni, je videla vse pred sabo: mame, ki sedijo za mizo in imajo pogled na celoten prostor. Vse je mehko, okna so zaklenjena, otrok ne more nikamor uiti. Prostor je razdeljen na levo stran za najmanjše, kjer so igrala lažja za plezanje, in desno za večje otroke.

Namesto samo trampolinov in toboganov sta stavili na kotičke, v katerih se otroci zares zaigrajo: trgovinico, veterinarsko ambulanto, otroško sobico in avto, ki mu lahko odpreš pokrov motorja. Slednji je nastal na pobudo mamice, ki je opazila, da za fantke ni ničesar. Ponosni sta tudi na pravi peskovnik, v katerem se lahko otroci igrajo brez mame, ki bi zaskrbljeno opozarjala, da se bodo umazali.

Samo še en žig

»Samo reci mi, da ne gre. To je najboljše, kar mi lahko rečeš.«

Od podpisa najemne pogodbe 3. januarja do odprtja je minilo pet mesecev, dva več od načrtovanih. Ker je bila v prostoru prej trgovina, je bilo treba vse urediti na novo, vključno z gradbenim dovoljenjem. Razsvetljava mora ustrezati otrokom, umetna trava mora imeti certifikat, vse, česar se otrok dotakne, pa oznako CE. Preverjali so hrup, vodo in celo število parkirnih mest. »Imela sem proračun, a je šel samo gor in gor,« se nasmehne Cynthia.

Rojstni dnevi so bili že rezervirani, ko sta še vedno čakali na zadnji žig. Upravna enota se je na koncu potrudila in igralnica je vrata odprla 21. maja.

Podpore okolice skoraj ni bilo. »Bova iskreni: nihče, razen partnerjev,« povesta v en glas. Sorodniki so napovedovali propad in jima svetovali, naj raje ostaneta v službah z zanesljivo plačo. Partnerja, oba električarja, pa sta po službi prihajala pomagat. Dvomi so Cynthio le še bolj podžgali: »Samo reci mi, da ne gre. To je najboljše, kar mi lahko rečeš.«

Otroci so bili med prenovo kar z njima. »Delali smo, se kregali, smejali, jokali in spet delali,« se spominja Barbara.

Prijateljstvo s stopnic

Cynthia in Barbara se poznata od leta 2016. Obe sta živeli v Dornavi, a se nista poznali. Barbara je s štiri dni starim sinom Lanom sedela na stopnicah, ko je mimo prišla Cynthia z dvema psičkoma. Sama pri sebi sem si mislila: »Pa ženska draga, ti imaš otroka zunaj?” In sem jo vprašala: “Kaj vaju ne zebe?” “Jaz sem samo pogledala tista dva psička in si mislila: ta ne bo nikoli moja prijateljica,« se smeje Barbara. Lan je bil prvi dojenček, ki ga je Cynthia sploh držala v naročju.

Barbara se je z družino pozneje preselila v Nemčijo, a stik je ostal. Ko se je po desetih letih vrnila, ji je Cynthia na igralih ponudila poslovno partnerstvo. Barbara takrat ni dolgo razmišljala. Delala je 50 ur na teden, imela tri otroke, mož pa je bil pogosto odsoten. »To so moji otroci, te odgovornosti ne morem prelagati na druge,« pravi. Rušenje starih ploščic v novem prostoru je bilo zanjo kot terapija.

Vlogi sta si razdelili po naravi. Cynthia razmišlja in organizira, Barbara poprime za delo. »Ena pamet, ena roka,« strne Barbara. In doda: »Ob njej me ni bilo niti enkrat strah. Poslovni partnerki moraš zaupati.«

Igralnica ni samo prostora za otroke, temveč za starše.

Po nekaj mesecih Cynthia pravi, da se je zgodilo točno to, kar je želela. »Mama se lahko malo sprosti, pa tudi oče. Neverjetno, kako radi prihajajo očetje.« Igralnice ne vidi toliko kot prostora za otroke, temveč za starše. »Danes so starši preobremenjeni, babice in dedki pa še delajo. Otrokom je tukaj tako ali tako lepo.«

Kadar opazi oba starša s telefonom v roki, jima na mizo položi domino. In res začneta igrati z otrokom. Prihajajo pa tudi mamice podjetnice, ki z računalnikom opravijo delo, medtem ko se otrok igra v bližini. “Kot podjetnica sem tudi sama veliko na telefonu, a ne brskam po Facebooku, temveč urejam banko, e-pošto in sporočila”, pove Cynthia.

Igralnica je odprta vsak dan od 10. do 19. ure, za otroke do devetega leta in brez časovne omejitve. Večina ostane dve do tri ure, rekord je šest. Dobrodošli so tudi otroci s posebnimi potrebami, praznujejo lahko rojstne dneve. Ker je blizu železniške postaje, je dostopna tudi družinam iz okolice, ki je za zdaj celo pogostejša obiskovalka kot Ptujčani.

»Odkar je na svetu, nisem sedela dve uri skupaj«

Najpogostejša pritožba staršev ob odhodu? Da otroci nočejo domov. Nekateri v šali rečejo, da sem ne bodo več hodili, ker otroka ne spravijo ven. Spet drugi odzivi so bolj ganljivi. Pred kratkim je mamica leto in pol stare deklice s solzami v očeh priznala: »Odkar je ona na svetu, še nikoli nisem sedela dve uri skupaj.«

Odrasli se tukaj sprostijo, ker vedo, da se otroku ne more nič zgoditi. Neki oče je na blazini zaspal in glasno smrčal, medtem ko so se njegovi otroci igrali. Mamice se včasih tudi same zapodijo med žogice in tekmujejo. »Ko pridejo, so popolni neznanci, čez nekaj minut pa so vsi sproščeni, se tikajo in smo kot ena družina,« opaža Cynthia. Tudi otroci najdejo nove prijatelje in stiki ostanejo: nekateri se, odkar so dobili telefon, slišijo še naprej.

Posebno poglavje so babice. Že prvi teden je nekdo vprašal, ali imajo popust za upokojence. Poleti so ga res uvedli za babice, ki so pripeljale vnuke. »Z babicami je super, ker za sabo tudi pospravijo,« se nasmeje Barbara.

Enkrat na mesec pripravita še spoznavno uro za mamice, dopoldansko in popoldansko, z mafini in posebno ceno pet evrov na otroka. Ideja je prišla od staršev samih. Mame se namreč na Ptuju pogosto ne poznajo dovolj, da bi druga drugo povabile na kavo, tukaj pa se zlahka spoprijateljijo.

Pomnoži s tri in pojdi

Mamicam, ki imajo dobro idejo, a jih je strah, svetujeta pogum in previdnost hkrati. »Znesek, ki ga načrtuješ, pomnoži s tri, bodi pripravljena nanj in pojdi,« pravi Cynthia. Barbara doda, da je nujen rezervni načrt: »Vedno potrebuješ nekaj v ozadju, četudi greš obirat jabolka.« Obe sta v prejšnjih službah vztrajali do zadnjega in odšli šele, ko sta vedeli, da gre.

In kaj si želita za naprej? Preprosto: da bi igralnica še naprej bila prostor miru, navdiha in srečanj za starše ter priložnost za spontano in domišljijsko igro za otroke.