»Ljudje ne vedo, da so tako zelo ljubljeni«

Vir: Iskreni, ozadje z UI

Film Sacred Heart (Sacré-Cœur), ki ga je Sabrina Gunnell posnela skupaj s soprogom Stevenom, si je v Franciji ogledalo več kot pol milijona ljudi, čeprav je distributer pričakoval precej manj. Ob njenem obisku v Sloveniji smo se pogovarjali o tem, zakaj pobožnost Srcu Jezusovemu ni nekaj, kar sodi le v čas naših babic, kako je ustvarjati kot zakonca in o ljudeh, ki jim je film spremenil življenje.

Zakaj sta se odločila posneti film o Srcu Jezusovem in zakaj prav zdaj?

Nikoli si nisva predstavljala, da bo film znan izven Francije.

Vse se je začelo s srečanjem. V francoskem svetišču Notre-Dame du Laus sva spoznala p. Maura in Alicio Beauvisage, ki ju vidite tudi v filmu. Oba sta velika misijonarja Srca Jezusovega po vsem svetu. Ko sem slišala njuno pričevanje, me je globoko ganilo. Nenadoma sem spoznala, da je bilo Srce Jezusovo v najinem življenju z možem navzoče že od začetka. Bila sva presenečena: sva katoličana, a nisva vedela, da se lahko posvetiš Srcu Jezusovemu. Še isti večer smo to storili kot družina.

Ko sem Alicii povedala, da z možem snemava krščanske filme, me je prijela za roko in rekla: »Molila sem, da bi srečala katoliškega režiserja.« Takrat sem vedela, kaj Bog želi. Odgovorila pa sem ji: »Govoriti morate z mojim možem, brez njega tega filma ne bom delala.«

Ko sva se vrnila v Pariz, sem možu predvajala njuno pričevanje. Ko ga je poslušal, me je pogledal in vprašal: »Misliš, da bi morala posneti film o Srcu Jezusovem?« Potem sva ga dva meseca dobesedno povsod srečevala, v trgovinah, celo na blazinah. Prej ga sploh nisva opazila. Hkrati je bilo v Franciji veliko nasilja in zdelo se nama je, da bi bilo čudovito v svet prinesti nekaj miru in ljubezni. Ljudje ne vedo, da jih Jezus tako zelo ljubi. Ta film je najin način, da mu vrneva ljubezen za ljubezen, kot si On želi. Nikoli si nisva predstavljala, da bo film znan izven Francije, a postal je klic ljubezni vsemu svetu: ljubljeni ste.

Pri nas veliko ljudi meni, da je pobožnost Srcu Jezusovemu nekaj za naše stare starše, ne za nas. Kaj bi jim rekli?

Ko so naju prijatelji spraševali, kakšen bo najin naslednji film – Sacred Heart je najin deveti –, in sva omenila Srce Jezusovo, so se čudili: »To je tako staromodno, tako kičasto, nič modernega.« A to ni bilo tisto, kar sem videla pri Alicii, in ne tisto, kar živim sama. Mislim, da je ta pobožnost napačno razumljena.

Ko sem prebrala, kar je Jezus govoril sv. Marjeti Mariji Alacoque, sem si rekla: te besede so za danes. Ko Jezus pokaže svoje srce in pove, kako ga boli, posebej zaradi tistih, ki so mu posvečeni, je to sporočilo za naš čas. Ni nekaj iz preteklosti, je za zdaj. In je za ljudi, ki bodo šli film pogledat v kino.

Film sta posnela z možem. Kako je kot zakonca delati na tako velikem in osebnem projektu?

Najino življenje je popolnoma povezano – delo, vera, vse je eno.

Skupaj delava že skoraj dvajset let, tako da to ni najin prvi film, je pa bil res velik. Zato sva bila zelo pozorna in sva Boga spraševala: »Si prepričan, da želiš ta film?« Med skupno molitvijo mi je mož rekel, da že vidi plakat: Kristus, ki kaže svoje srce, okoli njega ljudje. V Franciji je veliko filmskih plakatov temnih in rekel je, da bi bilo čudovito, če bi v svet prinesla to ljubezen. Bila sva navdušena. Je izziv, a rada delava skupaj. Najino življenje je popolnoma povezano – delo, vera, vse je eno.

Je bilo drugače kot pri prejšnjih filmih?

Zame je bil to vrhunec, ker je Srce Jezusovo srce vere. O tem bi lahko govorili marsikaj, v uri in pol pa je težko zajeti vse. Zato sva Jezusa vprašala, kaj želi v svojem filmu. In odgovor je bil: preprosto povejta zgodbo. Srečanje z Marjeto Marijo Alacoque, sporočilo in to, kako se je to sporočilo po zaslugi misijonarjev razširilo po svetu, v Mehiko, Azijo … medtem ko je vera v Franciji upadala. Danes ti ljudje prihajajo nazaj in nam pravijo: pozabili ste, da je ta pobožnost iz Francije. Poleg tega so v filmu čudovita pričevanja sodobnih ljudi. Mislim, da se lahko vsakogar dotakne kaj drugega.

Kdo je bila sv. Marjeta Marija Alacoque?

18 mesecev doživljala prikazovanja Kristusa, pa tudi angelov, Marije …

Bila je redovnica vizitandinka in zame zelo moderna. Družina jo je želela poročiti, ona pa je vztrajno odklanjala, šla je proti volji družine, močna v svoji veri. V samostanu v Paray-le-Monialu je osemnajst mesecev doživljala prikazovanja Kristusa, pa tudi angelov, Marije …

Bila je zelo ponižna in se je bala, ali vse to prihaja od Boga ali od hudiča, ki bi jo želel zavesti. Potem je srečala sv. Klavdija de la Colombièra, zelo dobrega duhovnika, ki je v njej prepoznal, da ne gre za nekaj blodnega. Naročil ji je, naj zapiše vse, kar čuti in vidi. Velik del življenja je tudi telesno zelo trpela.

Težko si rečemo, da bi lahko bili kot ona, a bila je kot otrok, odprtega srca, vse je povedala. Svoja doživetja je opisala tako natančno in konkretno, da jih je bilo v filmu lahko upodobiti. Nisva želela Jezusa na oblaku, ampak Jezusa, ki je resnično z njo. To naju je zelo ganilo.

Jo v Franciji danes poznajo?

Zaradi filma nekoliko bolj. V Franciji veliko govorimo o sv. Tereziji in sv. Ivani Orleanski, Marjeta Marija Alacoque pa ni tako znana. Če v Parizu ljudi vprašate, kaj je Sacré-Cœur, vam bodo rekli, da je to bazilika. Povezave med stavbo in tem, kar se je zgodilo, ne poznajo.

Kako sta izbirala pričevanja sodobnih ljudi?

To je delo Svetega Duha – nekatera pričevanja smo na koncu celo izrezali. Želela sva različne ljudi: mlade, starejše, pare, različne osebnosti. Pomembno nama je bilo, da se gledalci v njih prepoznajo in si rečejo: če je pomagalo njim, bo morda tudi meni.

Francija je zelo sekularizirana država, pa vendar je film videlo več kot pol milijona ljudi. Zakaj?

Ker je več kot film, več kot zabava. Je izkušnja – ljudje iz kina ne odidejo enaki, kot so prišli. Prihajali so tudi ljudje brez vere, mnogi iz radovednosti, ker gre za del francoske zgodovine, ki ga niso poznali. Film začnemo pri zadnji večerji, ko apostol Janez nasloni glavo na Jezusove prsi, in prepotujemo stoletja. Pomagale so tudi polemike, zaradi katerih so se zanj začeli zanimati novinarji – v nekaterih krajih na primer niso hoteli izobesiti našega plakata. Film so si ogledali tudi muslimani in judje, ki so rekli, da te zgodbe niso poznali.

Nekateri so po filmu rekli: »Srce mi je gorelo, želim se dati krstiti.« Drugi: »Zdaj bi rad šel k spovedi.« Ali: »Bil sem kristjan samo po imenu, v cerkev nisem hodil, zdaj pa bi rad doživel to, kar je Marjeta Marija doživela pred Najsvetejšim.« Neki človek nam je pisal, da je šel v kino, ker so vsi govorili o filmu in mu je šlo to na živce, hotel je napisati, da je film grozen. Dva meseca pozneje nam je pisal iz Paray-le-Moniala: bil je pri spovedi in film se ga je globoko dotaknil. Neka gospa je po ogledu ugotovila, da je imela njena prababica znamenje Srca Jezusovega, kakršno vidimo v filmu, in da se je dala posvetiti temu srcu.

Res je čudež. Distributer je pričakoval precej skromnejši obisk. Midva sva že delala na naslednjem filmu in si nisva predstavljala, da bova leto pozneje še vedno govorila o tem. V podnaslovu filma piše Njegovemu kraljevanju ne bo konca – in res gre po vsem svetu.

Imate kakšno posebno zgodbo koga, ki je videl film?

»Kaj sta naredila s tem filmom? Zdaj imam dvajset metrov dolgo vrsto ljudi pred spovednico.«

Toliko jih je! Poklical naju je duhovnik iz Paray-le-Moniala in vprašal: »Kaj sta naredila s tem filmom?« Mislila sva, da sva kaj zagrešila. Pa je rekel: »Zdaj imam dvajset metrov dolgo vrsto ljudi pred spovednico.« Nekateri niso bili pri spovedi trideset, štirideset let. Po družbenih omrežjih nam ljudje pišejo, da se bodo naslednje leto dali krstiti, skupaj z otroki.

Neka gospa nam je povedala, da jo je prijateljica skoraj prisilila v kino, ker je bila potrta zaradi diagnoze raka. Dala ji je znamenje Srca Jezusovega in med filmom je čutila, kako ji srce gori. Teden dni pozneje je šla na preiskavo in zdravnik jo je vprašal, zakaj je sploh prišla, saj ni ničesar našel. Ona to povezuje s tem, kar je doživela med filmom. To je njeno pričevanje, zelo posebno, a lepo.

V Braziliji je neka približno sedemdesetletna gospa prvič v življenju šla v kino – in prvi film, ki ga je videla, je bil Sacred Heart. V Španiji, v Cerro de los Ángeles pri Madridu, kjer je svetišče Srca Jezusovega, je gospa podobnih let, ki ni imela avtomobila, ves dan spraševala, ali bi jo kdo zapeljal na projekcijo. V Franciji nekateri kinematografi filma niso hoteli predvajati in ljudje so se vozili tudi po dvajset kilometrov daleč. Kdo to stori za kak drug film? Nekateri so mi rekli: »Smo kristjani, o nas v medijih nihče ne govori, zdaj pa imamo film, ki nas predstavlja.« V kino so šli tudi zato, da bi povedali: tukaj smo, ne morete nas spregledati.

Film se začne z mislijo, da svet umira, ker ne ve, da je ljubljen. Je bil to eden od vajinih ciljev?

Bog ne išče ljubezni množice, ampak ljubezen enega srca – tvojega.

Da. A kot pravi eden od duhovnikov v filmu: Bog ne išče ljubezni množice, ampak ljubezen enega srca – tvojega. Ne gre za ljubezen mnogih, ampak za vsakega posebej. Mislim, da se je film vsakega dotaknil osebno. In ko se dotakne vsakega posebej, lahko vsak to ljubezen širi naprej.

Smo družinsko usmerjena organizacija. Kaj bi rekli slovenskim družinam – kako lahko častimo Srce Jezusovo in zakaj je to sploh pomembno?

Družine v Franciji in sodobni Evropi so pod velikim pritiskom, tudi zaradi zakonodaje. Za nas kristjane je Sveta Trojica podoba družine, podoba ljubezni. Če je družina povezana in polna ljubezni kot Božja podoba, lahko to ljubezen širi v svet. Kot kamenček, ki ga vržeš v vodo – valovi se širijo vedno dlje. Začne se pri tebi, pri eni osebi, pri eni družini, nato pa seže v svet. Mislim, da se svet lahko spremeni prav tako. Svet močno napada družino, da bi jo razdelil. Če bodo družine povezane, bo to čudovito.

Za konec še osebno vprašanje: kako s soprogom in družino konkretno živite pobožnost Srcu Jezusovemu?

Ko duhovnik povzdigne hostijo, skoraj slišiva utripanje Jezusovega srca.

Tisti večer, ko sva spoznala p. Maura in Alicio, še preden sva posnela film, smo se kot družina posvetili Srcu Jezusovemu, posvetila sva mu tudi najino podjetje. Z možem sva zdaj del Častne straže Srca Jezusovega: izbrala sva uro v dnevu, ob treh popoldne, ko se v mislih in srcu postaviva pred Najsvetejše.

Vsak film naju bolj približa Jezusu, pri vsakem se kaj naučiva. Ta je bil posebej velik, ker je srce najine vere. Ko sva zdaj pri maši, je drugače. Ko duhovnik povzdigne hostijo, skoraj slišiva utripanje Jezusovega srca.

Film Presveto srce, si lahko ogledate: