Tudi v slovenskih klepetalnicah so pedofili

Thumbnail

“A te kej mika izgubit jumferlka? Jaz to lahk uredim …” se glasi predlog 36-letnega “osebnega trenerja” uporabnici “katja_14” na eni od priljubljenih spletnih klepetalnic. Nedavna raziskava razkriva podatke, ki bi jih morali poznati vsi starši … 

Pri spletnem portalu Web-Center, ki je namenjen izobraževanje ljudi na področju informacijske varnosti v obliki preventivnih ukrepov, so pred kratkim spet opravili raziskavo v eni od slovenskih spletnih klepetalnic in preverili, kako je z varnostjo najstnikov pred spolnim nadlegovanjem. Javnost želijo namreč ozavestiti o prisotnosti spletnih pedofilov tudi na slovenskem spletu.

Podobno raziskavo so opravili že lani, ko so opazovali klepetalnico chat386.com (sredi leta 2012 je prenehala delovati, nato pa se za krajši čas spet pojavila), letos pa so pod drobnogled vzeli priljubljeno klepetalnico frendi.si. »Kar nas je najbolj presenetilo,« z zaskrbljenostjo ugotavljajo pri Web-Centru, »je to, da je ta klepetalnica samo še en naslednik chata386, ki je bil pravo mravljišče spletnih pedofilov, ki pohotno čakajo na novo mladoletno žrtev.«

“Pia_14” in “ucitelj_animal”

Raziskava je trajala dva meseca, predstavili pa so se v vlogi moškega mladoletnika ter ženske mladoletnice različnih starosti (11, 13, 14 let). Na klepetalnico frendi.si so se prijavljali z različnimi uporabniškimi imeni. Približno 20 % ljudi je ob informaciji, da gre za najstnika/co zavrnilo pogovor, ostali pa so se spustili v nadaljnji pogovor.

Pogovore so opravljali vse dni v tednu in ugotovili, da je največ uporabnikov aktivnih v popoldanskih urah ob vikendih.  

V pogovorih so nekateri uporabniki, ki so se predstavljali kot odrasli moški, mladoletnice spraševali po tem, koliko so oblečene, namigovali na spolne organe in odnose, spraševali o njihovih spolnih izkušnjah, ponujali spolni odnos in celo navajali k incestu in zoofiliji (izseke spornih pogovorov lahko vidite na strani Web-Centra).

Uporabniki pa so zahtevali tudi naslednje podatke:

  • fotografije,
  • video klic,
  • srečanje v živo,
  • nadaljevanje pogovora preko nameščenih programov Skype, Msn, Facebook, itd.
  • osebni opis,
  • moralni status,
  • osebni podatki (kraj, šola, družina in tel. št.).

Kako lahko starši preprečijo zlorabe?

Otroci postanejo neposredne ali posredne žrtve spolne zlorabe, ne da bi se tega zavedali.Pri Web-centru opozarjajo, da omenjeni spletni portal najverjetneje ni edini, kjer lahko pride do zlorab mladoletnih, in da je zato potrebno, da starši in skrbniki otrok upoštevajo preventivne napotke in preprečijo nasilje, še preden se to zgodi. Policija opozarja, da lahko otroci postanejo neposredne ali posredne žrtve spolne zlorabe, ne da bi se tega zavedali. Zato morajo biti na vsakršne znake pozorni tako starši kot otroci.

»Imeti je treba nadzor, kdaj in koliko časa otrok preživi na internetu. Priporočljivo je, da je računalnik v sobi, v katero vstopajo vsi člani družine. Prav tako mora biti računalnik, ki ga uporablja otrok, zaščiten s filtrom, ki blokira neprimerne vsebine. Primerno je tudi, če se starši pozanimajo, kakšen je nadzor nad internetom v šoli ali pri prijateljih, kjer se otrok veliko zadržuje. Prav tako je priporočljivo, če se starši z otrokom pogovarjajo in mu razložijo o seksualni viktimizaciji in potencialni nevarnosti na spletu,« svetujejo sodelavci Web-Centra.

Ne pozabite na mobilni internet!

Pri točki osvečanja o varni rabi interneta, safe.si, pa opozarjajo, da mnoga starejša priporočila staršem danes ne deujejo več, saj vse več otrok uporablja internet na mobilnih napravah (pametni telefoni, tablice in podobne naprave), zato postaja trdi stil starševskega posredovanja – blokiranje in omejevanje dostopa – neučinkovit. Priporočila, kot na primer »postavimo računalnik v dnevno sobo«, ki so bila še nedavno nazaj učinkovita, v teh primerih ne delujejo več.

Po njihovem mnenju je zato ključnega pomena spodbujanje staršev k t. i. mehkemu stilu starševskega posredovanja – kontinuiran pogovor o uporabi in skupna uporaba interneta med starši in otroci, lahko tudi skupino staršev in otrok, ki so bodisi sorodniki, prijatelji itd.

Z otrokom se je tudi treba dogovoriti, naj svojih osebnih podatkov in fotografij ne pošilja nikomur, naj se ne dogovarja za srečanja z neznanci, ki jih je spoznal na spletu, naj takoj pove, če najde spletne strani, zaradi katerih mu je neprijetno ali ga je celo strah, in naj ne odgovarja na sporočila, zaradi katerih se počuti slabo ali neprijetno. Starši morajo dati otroku vedeti, da ni kriv, da je dobil tako sporočilo. Če otrok pove staršem, da je naletel na neprijetne vsebine ali da ga je nekdo prek spleta nadlegoval ali če starši sami naletijo tovrstno vsebino, morajo o tem obvestiti svojega ponudnika internetnih storitev in policijo ali posredovati prijavo na Spletno oko – slovensko spletno prijavno točko, kjer lahko anonimno prijavite otroško pornografijo in sovražni govor na internetu.

Kazniva so le konkretna dejanja …

Pri Spletnem očesu opozarjajo, da so tovrstni primeri (poizkusa) nagovarjanja k spolnosti preko spleta nevarni tudi zaradi tega, ker lahko vodijo k nagovarjanju otroka k sestajanja v živo z namenom spolne zlorabe (t. i. »grooming«). Po trenutno veljavni zakonodaji pa je v Sloveniji “grooming” kazniv le, če »so nagovarjanju sledila konkretna dejanja za uresničitev srečanja« (drugi odstavek člena 173.a KZ-1B), medtem, ko sam pogovor s seksualnimi namigi, navkljub svoji moralni nesprejemljivosti, ni kazniv.

Tovrstno odkrivanje »spletnih pedofilov«, kot je akcija Web-Centra, pravijo pri Spletnem očesu, ima zato lahko neželene učinke, če ga ne izvaja policija: “Menimo, da imajo take ‘raziskave’ kratkotrajen učinek, saj potencialni zlorabitelji verjetno zapustijo spletno klepetalnico, po tem, ko je taka raziskava objavljena v medijih, s tem pa se onemogoči odkritje njihovega naklepa (ali so se imeli namen srečati z otrokom) in stopnje nevarnosti, ki jo predstavljajo. Po drugi strani pa imajo starši in otroci seveda pravico biti obveščeni in zaščiteni pred potencialno nevarnimi spletnimi klepetalnicami.”

Sporočila žrtev

Če se je otroku zloraba morda že zgodila, pa je nujno, da odrasli prepoznajo znake tega. Spolne zlorabe namreč najpogosteje razkrijejo pozorni odrasli, otroci sami pa redkeje ali celo nikoli, kot opozarjajo v Združenju proti spolnemu zlorabljanju, kar pojasnjujejo tako s tem, da otrok:

  • misli, da vsi vedo, kaj se dogaja , toda nočejo storiti ničesar,
  • razvije občutke o lastni nizkotnosti,
  • ne zna oceniti, komu lahko zaupa,
  • je v strahu pred nepredvidljivostjo odziva, včasih pa se boji celo kazni,
  • ima potrebo, da zaščiti sebe ali tiste, ki jih ima rad,
  • otroci, ki nimajo podpore, ne bodo nikoli spregovorili.

Če pa otrok da od sebe kakršnokoli sporočilo, ki bi ga lahko povezovali z razkritjem spolne zlorabe ali drugih oblik zlorab, ga jemljite zelo resno, pri čemer:

  • vedno ostanite mirni,
  • verjemite, kar vam otrok sporoča,
  • potrdite otrokova čustva,
  • povejte mu, da karkoli se je zgodilo, ni njegova krivda,
  • definirajte takojšnje, najnujnejše potrebe otroka,
  • otroku povejte, kaj boste storili.

Pravico ima vedeti, da bo to govoril tudi nekaterim drugim, ki ga bodo razumeli in zaščitili. Če pa se zgodi, da otrok ne želi (ali pa se nam zdi, da ne želi), da povemo komur koli, ga je treba prepričati, da je razkritje najboljše, da res moramo to narediti, kajti pomembno je, da se to ne bo več dogajalo.

Znaki spolne zlorabe, na osnovi katerih bi odrasli lahko zelo jasno sklepali, da gre pri otroku za spolno zlorabo, so redki. Najpogosteje jih pri otroku ne moremo zaznati s pomočjo vidnih posledic na telesu, so zelo prikriti, toda otroci na svoj način vedno kažejo, opozarjajo na svojo stisko. Zato bodimo pozorni na spremenjena, drugačna, nenavadna vedenja pri otroku in ne izključujmo možnosti, da je lahko otrok žrtev spolne zlorabe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.