“Naša zasluga bo, ali bo otrok ob preizkušnjah trmaril in obupaval, ali pa bo skušal težke situacije obrniti sebi v prid”

Vir: Twitter

Občutek imam, da so otroci, ki so zagotovo ena najranljivejših skupin naše družbe, (pre)pogosto uporabljeni za boj, ki ga želijo biti starši. »Moj otrok ne bo nosil maske!«, »Moj otrok se ne bo samotestiral!«, »Moj otrok mora iti nazaj v šolo!«, so vzkliki, ki odzvanjajo povsod, kamor se ozremo, pa naj bodo to debate v medijih, v različnih »mama skupinah« ali pa na parkirišču pred trgovino.

Starši so otrokov prvi vir informacij

Otroško dojemanje krizne situacije odraža starševsko dojemanje in spopadanje s situacijo.

Zagotovo otroci prenašajo eno izmed težjih bremen te epidemije. Nekaj malega so v šoli, potem več tednov doma, pa spet malo v šoli in spet doma itd. Kakšne posledice epidemija pušča na otrocih, lahko vidimo, ko prebiramo zapise o polnih otroških in mladinskih psihiatričnih oddelkih. Iskati krivca za takšno stanje je nehvaležno delo, a obenem se lahko starši vprašamo, kaj smo (še) pripravljeni storiti, da bo našim otrokom v epidemiji lažje.

Starši smo bili (večinoma) prvi, ki smo otrokom morali razložiti zdravstvene razmere, v katerih smo se vsi skupaj znašli in tisti, ki smo bili nato ob otrocih v času izzivov. Zagotovo smo imeli večinoma isti cilj – naše otroke s čim manj praskami prepeljati čez vsa obdobja izolacij, učenja od doma, pomanjkanja stikov s prijatelji itd.

Otrok je ogledalo staršev

Imam pa občutek, da se premalo zavedamo, da otroško dojemanje krizne situacije odraža starševsko dojemanje in spopadanje s situacijo. Težko je v več kot enoletnem obdobju ves čas ohraniti mirno kri in se »z nasmehom« spopadati z vsemi izzivi korona krize. In naši otroci to čutijo. Ko smo starši zaskrbljeni in vznemirjeni, bodo takšni tudi otroci in ko skušamo starši v celotni krizi najti kakšne pozitivne stvari, jih bodo lažje našli tudi otroci.

Pomembno pa je še nekaj. Ko se bomo starši uprli ukrepom, se bodo uprli tudi otroci. Ko bodo otroci videli, prebrali, slišali, da se s pomočjo interneta, družbenih omrežij, Facebook skupin ipd. upiramo in nasprotujemo ukrepom, bodo tudi oni nezadovoljni. Pa da ne bo pomote – prav je, da izražamo svoja mnenja, poglede, nestrinjanja … Toda sprašujem se, kako pred tem bremenom našega upora obvarovati naše otroke.

Za čigava prepričanja se »borijo« otroci?

Pohvale vredno je, da se starši borimo za pravice naših otrok. Toda, ko otroke na protestih posadimo na ramena, da so bolje vidni in jim v roke potisnemo transparent, ki ga težko preberejo, kaj šele razumejo, se oddaljujemo od tega našega poslanstva. Kažemo jim, da morajo zagovarjati naša stališča, naša prepričanja, naše odločitve.

Otroci se morajo »boriti« predvsem za svoja prepričanja. Dolžnost nas staršev je, da jih naučimo, da se bodo znali upreti krivicam, na katere bodo naleteli v življenju. Sedaj pa smo v situaciji, ko kot krivične prikazujemo ukrepe, ki varujejo zdravje. Otrokom dajemo signal, da so pomembne le njihove pravice, le to, kar bi oni radi, za druge pa je vseeno.

Imamo možnost izbire

Kaj pa, če bi skušali ubrati drugačno taktiko? Vsak starš lahko začne pri sebi in se vpraša, kakšno sporočilo s svojim ravnanjem daje otroku. Veliko težkih situacij se da s humorjem lažje premagati. Skušajmo težko situacijo obrniti tako, da se bomo ob njej nasmejali skupaj z otrokom.

Starši imamo, ko se ne strinjamo z ukrepi vedno (vsaj) dve možnosti. Lahko trmarimo, jamramo, negodujemo, obupujemo. Lahko pa otrokom pokažemo, da se je s preizkušnjami potrebno pokončno spopasti. Ne glede na to, katero možnost izberemo, jo bodo posnemali tudi naši otroci.

S tem pa jim bomo dali temelje za vstop v odraslo življenje. Naša zasluga bo, ali bo otrok ob preizkušnjah trmaril, jamral in obupavl, ali pa bo skušal tudi težke situacije obrniti sebi v prid.


Preberi še: