Foto: CanvaV uredništvu smo prejeli pismo mame šestih otrok Agate Slivka, ki želi, da se ob pozivih in protestih staršev in otrok za odpiranje šol sliši tudi glas tistih, ki jim trenutni način šolanja glede na razmere povsem ustreza. Njen pogled objavljamo v nadaljevanju.
Smo 8-članska družina, 4 otroci so osnovnošolci (8., 6., 3. in 1. razred), 2 pa predšolska (4 leta in 6 mesecev). Moj mož dela v bolnišnici in v času epidemije dela še več kot prej. Jaz sem z otroci doma. Živimo na podeželju, v hiši na samem.
Otroci hodijo v majhno podeželsko šolo, kjer so razredi zelo majhni (3 – 13 otrok). Učiteljice se zelo trudijo za otroke že v normalnem času, zdaj, v času šolanja na daljavo, pa sploh. Gradivo pripravljajo tako, da otroci lahko delajo samostojno, le mlajši potrebujejo nekaj pomoči pri delu z računalnikom (pa tudi pri tem postajajo vedno bolj samostojni). Navodila in razlage so razumljive in natančne, tako da nam, staršem, ni potrebno snovi dodatno razlagati – nič več kot v času, ko so normalno v šoli.
V dani situaciji se nama šola na daljavo zdi najboljša možnost, saj želiva otroke (in sebe) zaščititi pred okužbo in jim nuditi varno okolje.
Starejša otroka imata po več video konferenc na dan, tretješolec ima vsak dan eno, prvošolec pa eno do dve na teden. Na teh video konferencah jim učiteljice razložijo novo snov, kot če bi bili v šoli. Če česa ne razumejo, lahko vprašajo že med video konferenco ali pošljejo e-mail učiteljici. V večini so učiteljice zelo odzivne in hitro odgovorijo na vse e-maile. Mislim, da otroci zaradi šolanja na daljavo ne bodo imeli nobenega primanjkljaja znanja. Ravno nasprotno, ker imamo starši več nadzora, so domače naloge narejene redno in sproti, delovni zvezki pa res v celoti izpolnjeni.
Mojim otrokom je šola na daljavo všeč, ker zjutraj ni naglice, ko jih sicer še zaspane zbujamo, da se oblečejo, pozajtrkujejo in že pripravljeni pričakajo šolski kombi. Doma otroke vzgajamo za določene vrednote, ki pa se v šoli težko držijo. Kot sem že napisala, obiskujejo manjšo podeželsko šolo, kjer imajo malo sošolcev, zato si ne morejo izbirati družbe. Če se s sošolci ne razumejo, ostanejo sami. Zato včasih pridejo domov precej razdraženi. Sama vožnja po ozkih ovinkastih cestah do šole in nazaj pa tudi povzroča slabost. Tako včasih otrokom obiskovanje šole predstavlja dodaten stres, ki ga zdaj nimajo. Opažam, da so v času šolanja na daljavo precej bolj umirjeni, zato si tudi otroci sami ne želijo nazaj v šolo.
Otroci lahko delajo v svojem tempu in si vzamejo toliko časa, kot ga potrebujejo.
Prednost šolanja na daljavo vidim tudi v tem, da si lahko otroci vsaj deloma razporedijo obveznosti po svoje. Lahko delajo v svojem tempu in si vzamejo toliko časa, kot ga potrebujejo. Moj prvošolec je malo bolj počasen pri pisanju in je v šoli težje sledil ostalim, zdaj pa lahko dela v svojem tempu in ima odmor, ko ga potrebuje. Pri tem se ne more primerjati z drugimi, zato tudi nima občutka, da je slabši od ostalih. Šestošolec ima motnjo pozornosti. Šola na daljavo mu je veliko bolj všeč, ker je doma lahko sam v sobi, ko dela naloge, in ga drugi ne motijo.
Zdaj, ko poteka šolanje na daljavo, otroci običajno prej končajo vse obveznosti, saj nimajo toliko domačih nalog, ki bi jih morali delati še popoldne, zato so lahko več zunaj in se skupaj igrajo. Zato so se med seboj bolj povezali in se bolje razumejo. Poleg tega starejši otroci »povlečejo naprej« mlajše. Ko imajo kakšno nalogo za na primer likovno umetnost, ustvarjajo vsi skupaj. S tem se tudi mlajši učijo in napredujejo. Ker so več doma in imajo več časa, so starejši otroci tudi bolj vključeni v skrb za dojenčka – ter v ostala domača opravila. S tem razvijajo občutek za potrebe drugih in empatijo, pa tudi čut za skupno dobro.
Med šolanjem na daljavo otroci običajno prej končajo vse obveznosti, saj nimajo toliko domačih nalog, ki bi jih morali delati še popoldne, zato so lahko več zunaj in se skupaj igrajo ter so se med seboj bolj povezali in se bolje razumejo.
Priznam, da meni šola na daljavo predstavlja določen napor. Dojenček zahteva svoje. Prvošolec potrebuje stalen nadzor, da naredi naloge. Gradivo, ki ga pošlje učiteljica, je sicer tako, da bi lahko delal sam, vendar je treba stalno paziti, da se ne zamoti s čim drugim. Tudi šestošolec z motnjo pozornosti potrebuje precej nadzora, ali je naredil in poslal učiteljicam vse, kar je treba. Po drugi strani pa so otroci veliko bolj umirjeni in jih je lažje pripraviti do dela. Šola na daljavo od nas zahteva kar nekaj organizacije in dogovarjanja, da česa ne pozabimo in da ne motimo drug drugega. Vendar tudi to vidim kot pozitivno – otroci se učijo prilagajanja in dogovarjanja.
Kot vsi starši imava tudi midva rada svoje otroke in zanje želiva najboljše. Zavedava se, da sva odgovorna za svoje otroke. Že ko sva se odločala zanje, sva vedela, da se bova morala zaradi njih tudi čemu odpovedati. Zdaj smo res starši tisti, ki učimo in vzgajamo svoje otroke, ne da smo samo roditelji, ki jih spravijo na svet, potem pa se vsi drugi ukvarjajo z njimi, samo starši bolj malo. V dani situaciji se nama šola na daljavo zdi najboljša možnost, saj želiva otroke (in sebe) zaščititi pred okužbo in jim nuditi varno okolje. Če to pomeni, da morava vložiti več truda in se več dogovarjati in prilagajati, naj bo tako. Največja nagrada so zadovoljni in zdravi otroci.
Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zelo lepo in odgovorno.
Vesela sem, da je prikazana tudi druga plat te zgodbe. Sama sem učiteljica in tudi moji otroci v 2.razredu niso imeli težave pri delu na daljavo. Žal je pač tako da je senzacionalna novica samo če nekdo negoduje in jamra, tisti ki pa so pozitivno naravnani ne zgubljajo časa z jamranjem. Mamica vsaka vsm čast, saj se zavedate situacije in ste se nanjo prilagodili pa ne z jamranjem ampak z organizacijo.
Super je, ce sam nisi zaposlen, tako kot vi, ki ste doma z otroki. Ce pa imas poleg otrok doma, se delo od doma, pa je prakticno nemogoce oboje zvoziti, razen tako, da delam pozno v noc in zgodaj zjutraj. Hvala bogu, da so se sole zopet odprle, moja dva sploh noceta domov, ko pridem po njiju, pa sta v soli do 4ih popoldan.
Lepo, da vam je to tako všeč. Jaz pa ne vidim v tem nič dobrega, nič lepega, nič koristnega. Tudi če bi bila tako doma kot vi, bi bila do take šole kritična. Moja otroka sta cele dneve sama doma, sploh ne vem, kaj se dogaja, vem, da 1x zmanjka elektrike, nato se pokvari PC, internet ponagaja… Super, ne? Kot v pravljici.
Mateja, te podpiram in ti verjamem, da ti ni lahko. Ta mamica je pač ena od tistih, ki so že pred 10 leti izstopali z željami po takem načinu šolanja. Če ona to vse zmore in bo pri 50. še fit, potem pa naši otroci res luftajo v šoli. Lp
Lepo, da se imate fino in da vam gre. Sem pa prepricana, da zaradi solanja na daljavo otrokom ne manjka samo znanja – ker nic ne utrjujejo, ne ponavljajo toliko, ne slisijo od drugih, samostojno ucenje ali preko zaslona ni isto kot v zivo. Zagotovo bodi imeli otroci tudi psiholoske, socialne, vzgojne posledice – v vecji ali manjsi obliki, odvisno od otroka. Sploh starejsi otroci potrebujejo druzbo sovrstnikov, da se razvijejo. Me zelo skrbi za posledice pri vseh nasih otrocih… Pa niti nocem govoriti o smiselnost zaprtja sol.
Razmišljam in delujem podobno kot gospa Agata. Zdaj so pač izredne razmere in se temu prilagajamo. Očitno v velikih družinah ‘manj trpimo’ kot ostali ter nam je bolj razumljivo, da je v tej situaciji šolanje na daljavo najbolj varen način izobraževanja. Ugotavljam, da smo doslej v svojem mehurčku živeli dokaj varno – ali se vsaj tako počutili – prav zato, ker smo ostajali znotraj mehurčka. Postali pa bomo mnogokrat bolj ranljivi, ko se bo iz varnega domačega mehurčka dnevno odpravilo v šolo 5, 6 ali več otrok. Vsak se bo srečeval s 15 do 20 drugimi otroki in tako bodo domov prinesli mnogo bolj koncentriran izbor potencialno nevarnih virusov kot v manjših družinah. Mislim, da bi bilo mnogo varneje še nekaj časa – vsaj do konca zimskih počitnic – ostati doma, a verjetno nimam(o) možnosti za nadaljevanje šolanja od doma?
Ob taki organizaciji šolskega dela, kot se je pokazala v zadnjih mesecih, verjetno ne bi bilo preveč dodatnega dela, če bi učitelji še naprej v spletno učilnico prilagali učne priprave, starši pa bi imeli na voljo izbiro, ali otroka pošljejo v šolo ali do stabilizacije razmer poučujejo od doma. Ne razumem pa, da bi zaradi nekaterih staršev, ki komaj čakajo (iz različnih razlogov – ne samo službenih) na ponovno odprtje šole, morali v šolo tudi tisti otroci, ki imajo na voljo varnejšo varianto. Sploh ko prebiram priporočila pediatrov, ki so nam jih poslali s šole …
Poziv k bojkotu šole na daljavo oziroma konkretno pouka v “realnem času” je nerazumna akcija, ki z realnostjo nima nobene zveze. V skoraj 30. letni karieri v šolstvu nisem zasledil, da bi se dijaška organizacija zavzela za realne probleme, s katerimi se dijaki srečujejo v nekaterih okoljih: slaba malica za denar, ki ga zanjo dajo, predmetnik, ki v strokovnih šolah zaradi velike količine splošnih predmetov duši strokovno področje in preobremenjuje dijake, diskriminatorno financiranje strokovnih šol v primerjavi z gimnazijami, nerazumna absolutizacija mature ozirom zaključnega izpita kot pogoja za nadaljnji študij, diskriminatorni pogoji za mednarodne izmenjave (dijaki iz nižjih socialnih slojev si tega pogosto ne morejo privoščiti), napačno nagrajevanje dela učiteljev (namesto kvalitete dela v razredu se spodbuja čim več aktivnosti izven razreda),….
Moje učiteljsko delo preko ZOOMa poteka enako kot v razredu. Držim se urnika, snov prikažem na zaslonih, snov narekujem, dodatna tablica služi kot pisanje na tablo. V času mojega pouka starši z otroki nimajo nobenega dela. Ure so 5 minut krajše, da dijaki lahko še malo poklepetajo. Nekateri kolegi delajo drugače in nalagajo otrokom delo, namesto, da bi delali z njimi. Tak način je za družino bolj obremenjujoč, saj veliko mladih ne zmore še samostojno in odgovorno ravnati s svojim časom. Tudi sicer menim, da ni prva skrb staršev skrb za šolo, ampak je to naloga šole in učiteljev. 90 % dela za šolo mora biti opravljenega v času pouka in ne doma.
Ko sem dijake vprašal kateri način je zanje lažji: sprotno delo po urniku preko ZOOM a ali delo, ki jim ga učitelji naložijo enkrat ali dvakrat na teden, so odgovorili, da je lažje sprotno delo preko ZOOMa. Zakaj torej bojkot? Za mnenje večina dijakov itak ni bila niti vprašana.
Poznam primer šolo, ki je ves pouk na daljavo izvajala v realnem času po urniku s skrajšanimi urami. Vse je potekalo zelo dobro. Ko je Ustavno sodišče odločilo, da mora ta šola začeti pouk v živo, je to povzročilo, da je danes ta šola pred tem, da zaradi okužb tako učiteljev kot učencev tretjino oddelkov pošlje v karanteno. Ne vem če Ustavni sodniki vedo, da delo v šoli ne more potekati tako kot v državni upravi – eno tretjino ali polovico zaposlenih dela od doma. Taka situacija v šoli zahteva angažiranje nadstandardnega števila učiteljev, saj tisti, ki so doma, ne morejo od doma poučevati oddelkov, ki so v šoli. To za šolo pomeni enormno logistično in organizacijsko zagato, pa tudi večji finančni zalogaj.
Torej kaj je resničen namen bojkota? Zagotovo zmanjševanje že tako načete avtoritete učitelja, ki prav tako pa pristojnega ministrstva in države nasploh. Bodo od sedaj dijaki določali kdaj in kako jih bomo smeli poučevati in kdaj ter če se bodo želeli pogovarjati z ministrico? Ta bojkot je tudi neustavni poseg v mojo avtonomijo kot učitelja. Da smem v slovenski šoli poučevati, moram izpolnjevati kup zahtev, od univerziteten izobrazbe, opravljenega izobraževanja za pedagoško andragoško področje, opraviti strokovni izpit.
Od dijaške organizacije, ki je bojkot sprožila, zahtevam argumentirano in strokovno obrazložitev zakaj moj pouk preko ZOOMa ni na ustrezni strokovni ravni in seveda pričakujem tudi opravičilo, da mi bodo tako izvajanje pouka v torek 9.2. uničili. To pomeni, da bodo dijaki izgubili najmanj 1 uro pouka, saj bom zaradi bojkota odsotnih moral uro vsebinsko kasneje ponoviti. Moja avtonomna strokovna presoja pa je, da je pouk preko ZOOMa v živo veliko boljši kot nalaganje snovi za samostojno delo.
Anton Kokalj
Sem mati 5. šoloobveznih otrok; 1 študentka, 2 dijakinji in 2 osnovnošolca. Mož tudi v času karantene hvala Bogu lahko hodi na delo, jaz se učiteljica v osnovni šoli in delam od doma, Zaposlena sem za polni delovni čas. V prvi karanteni je bilo šolanje na domu za nas grozno, ker smo doma premogli le 2 računalnika in smo delali t.r neprenehoma v treh izmenah, tudi celo noč, pač odvisno, kdaj je bila tvoja izmena. Na novo šolsko leto smo se pripravili. Kupili smo še dva računalnika, tiskalnik, 2 kompleta kartuš in 10 zavitkov papirja, ter močno pojačali internet, dodali modene in potegnili še nekaj kablov po hiši. Med “počitnicami” in ob začetku novega šolskega leta sem se skupaj s sodelavci 3 meseca intenzivno izobraževala in spoznavala različna računalniška okolja in programe za delo na daljavo. Ob začetku karantene smo si uspeli 2 računalnika še izposoditi, tako da sedaj lahko vsi delamo istočasno. Nimamo sicer vsak svoje sobe, zato smo si za čas videokonferenc kupili še dvoje slušalke, da se preveč ne motimo. Jaz delam za kuhinjsko mizo in ob sebi imam najmlajšega sina, ki hodi v 6. razred in ima zelo močan skotopičen sindrom ter pogosto potrebuje pomoč pri branju. Uspostavili smo sistem, ki deluje in ugotovili, da je šolanje na daljavo za nas super. Učitelji se z gradivi zelo, zelo potrudijo. Srednješolci in študentje imajo večinoma vse v “živo”, jaz se držim svojega šolskega urnika in sem v stalnem kontaktu z vsemi svojimi učenci in učenkami. Od 20 učencev v mojem 9. razredu si jih 18 ne želi nazaj v šolo, 2 pa si želita zaradi prijateljev. Tudi mojim domačim otrokom in meni šolanje na daljavo v marsičem zelo ustreza. Veliko manj energije in časa izgubimo za pot v šolo in nazaj, čas razporejamo v skladu s svojim bioritmom , vsak dan imamo skupaj kosilo, kar je bilo prej zelo redko … Fino bo, ko bomo šli lahko nazaj v šolo, ni pa vse črno belo. Tudi šolanje na daljavo ima svoje pluse, ne samo minuse, samo potrebno se je ustrezno pripravit in prilagodit. Ne iščimo izgovorov ampak variante, kako bi lahko.
Opisana izkušnja skoraj popolno opisuje mojo korona izkušnjo. Pri nas so trije osnovnošolci (7., 6. in 4.) in eden potrebuje stalno pomoč, trije pa zelo živahni predšolski (1, 3 in 5 let). Dobro smo uredili zoom urnik, prilagodljiva hitrost dela je krasna. Najlepša je povezanost otrok, lepo je, da domov ne nosijo stresa naše skrajno prevelike in prehrupne šole. Dolgčas je pri nas precej tuj pojem, časa za ustvarjanje jim zmanjka, volje nikoli.