Koronašola za življenje

Najmlajši učenci so se zopet vrnili v šole. Kakšna je slika razreda, ki je v tem šolskem letu preživel več časa v okviru šolanja na daljavo kot fizično v šoli? Kakšna je podoba šol, hiš učenosti, ki počasi spet zaganjajo kolesje?

Otroci so se končno v živo srečali s svojimi sošolci in učitelji. Zato so razredi predvsem en kup veselja, radosti, da so zopet skupaj. Ne manjka pripovedovanja o vsem, kar se jim je pripetilo in so doživljali v tem času daljave. Pa šole? Kar nekaj praznih razredov, na stežaj odprta okna, tla, polepljena z oznakami, ki opominjajo na ustrezno razdaljo, razkužila vsepovsod, nasmehi, ki zaiskrijo oči in tako pozdravljajo, spodbujajo in opogumljajo, čeprav zaenkrat še izpod zaščitnih mask.

Šola le ni tako napačna stvar

Verjamem, da se je v marsikom prbudilo spoznanje, da je šola, možnost izobrazbe, v resnici velik privilegij in dar.

V tem šolskem letu so nas (verjetno še bolj kot sicer) polna usta govorjenja o znanju. Strokovnjaki, učitelji, starši, pa tudi vsi drugi, ki s šolo že dolgo niso imeli opravka, se sprašujejo, kakšno bo znanje, ki ga učenci pridobivajo v času šolanja na daljavo. Morda zaradi okoliščin res ne bodo uspeli usvojiti vsega znanja (ali pa vsaj ne v taki meri), ki smo ga v mnogih letih predkoronskega časa uspeli strpati v učne načrte. A morda ob vsem tem pozabljamo, da učenci prav zaradi teh posebnih razmer in okoliščin pridobivajo nekatere veščine, zavedanja in znanja, ki jih sicer ne bi v »normalnih razmerah«. Ta izraz sicer postaja silno izmuzljiv, saj nam čas, ki ga živimo, jasno slika, da življenje ni neka stabilna normalnost, ampak trenutno predvsem niz sprememb, ki nas vztrajno premikajo iz območja utečenega. Pred dobrim letom dni si pač nihče ne bi drznil pomisliti, da se bo šolski vsakdan tako silovito zamajal. A življenje preseneča.

Šolajoča mladina in otroci so v tem času morda prvič začutili, da šola le ni tako napačna stvar. Utegnil bi biti kar nenavaden občutek, ko mlado bitje, ki je še pred nedavnim morda komaj čakalo, da sklene svojo izobraževalno pot, začuti, da pogreša šolo. Bližino vrstnikov, prijatelje, najstniške vragolije, srečanja na hodnikih in prve iskrive poglede. Prepričana sem, da teh občutkov ne bodo pozabili kar tako in da bo njihov odnos do šole, ko bo ta v polnosti lahko izvedljiva v šolskih prostorih, drugačen. Verjamem, da se je v marsikom (pa ne le pri otrocih, ampak tudi pri starših) prebudil občutek hvaležnosti. Spoznanje, da je šola, možnost izobrazbe, v resnici velik privilegij in dar. Vrednota hvaležnosti pa je gotovo pomembna življenjska popotnica.

Učimo se …

Že majhni otroci so spoznali, da življenje ni le »pravljica«. Da je konkretna realnost življenja včasih pravo bojno polje. Da včasih izgubimo vso motivacijo, moč in voljo, a moramo zdržati. In je težko. A vendarle je pomembno tudi upanje, da vse težko enkrat mine. In mislim, da si že vsi srčno želimo tega dne.

V tem času so morda morali starejši otroci večkrat poskrbeti za mlajše, pomagati pri pripravi kosila. Česa so se naučili? Da se kosilo ne skuha samo, da je potrebno prinesti drva in zakuriti, da je v prostoru toplo. Da je potrebno prevzeti kakšno gospodinjsko odgovornost in tako prispevati k lepšemu sobivanju. Šola na daljavo je lahko v otrocih vzbudila zavedanje odgovornosti do šolskega dela in jih okrepila v veščinah razporejanja časa in organizacije dela. Delo je treba opraviti, naloge napisati, čeprav ob delu na daljavo učitelj (ali starš) ne more vedno fizično bedeti ob otroku in preverjati, kako se loteva svojih obveznosti. V tem času so šolajoči zagotovo usvojili tudi številna računalniška znanja, česar sicer v takšni meri ne bi.

Otroci in mladostniki so v tem času lahko spoznali, kako soodvisni smo med seboj. In kako moramo biti družba, ki ji je mar za drugega. V nasprotju z družbo egoistov in individualistov, v kar smo čedalje bolj drveli. Tokrat zelo konkretno doživljamo, kako se moja pravica konča pri pravici drugega. Ne morem si privoščiti vsega, če s tem ogrozim življenje drugega in blaginjo nas vseh. Obenem se učimo, da ne dobimo vedno vsega, kar si želimo. Številni otroci in mladostniki v tem času v skrbi za varovanje zdravja niso mogli obiskati svojih starih staršev. Naučili so se, da ljubezen do drugih pomeni tudi odpoved svojim lastnim željam. Nekateri so se v tem času srečali tudi s smrtjo bližnjih in se začeli zavedati minljivosti.  

Potreben je širši pogled – in upanje

Še nečesa se prav vsi skupaj učimo. Da mnogih stvari nimamo v svojih rokah, čeprav smo tik pred koronačasom že skoraj naivno sanjali, kako je vse odvisno od nas. Nevidni virus nam je zatresel tla pod nogami. Nas spomnil, da smo le del stvarstva.

Že majhni otroci so spoznali, da življenje ni le »pravljica«. Da je konkretna realnost življenja včasih pravo bojno polje. Da včasih izgubimo vso motivacijo, moč in voljo, a moramo zdržati. In je težko. A vendarle je pomembno tudi upanje, da vse težko enkrat mine. In mislim, da si že vsi srčno želimo tega dne.

Obenem pa ne pozabimo vseh pridobljenih (spo)znanj, novih veščin in zavedanja vrednot, ki nam jih je prinesel ta čas. Saj vendar tako radi govorimo, da je šola za življenje. Prepričana sem, da je tudi ta sicer drugačna koronska šola (tista na daljavo, predvsem pa tista, ki jo živimo v odnosih med seboj in v tem času nasploh) rodovitna. Le razširiti moramo svoj pogled in prepoznati še kakšen drug sad, ki ga do sedaj na naših poljih morda ni bilo videti (toliko).