Naš misijon naj bo, da postanemo užitna Cerkev

vir: freepik.com

Pred dobrim mesecem dni mi je v pogovoru prijatelj duhovnik omenil, da bodo v skupnost sprejeli tri misijonarje. Ta novica me je zelo presenetila. Kar naenkrat sem namreč spoznala, da moja domovina, tista, ki misijonarje pošilja v svet, postaja tudi dežela, ki sprejema misijonarje. To pa me spodbuja k premisleku o tem, da krščanstvo v Sloveniji res ni več samoumevno, da se naša vera prečiščuje. Odpad mnogih priča o tem, da religija v življenju posameznika sama po sebi ne more obstati, če se ne poglobi v osebni odnos z Bogom, osebno vero v živega in med nami ter po zakramentih v nas navzočega Troedinega Boga. 

Koraki iz udobja naših skupnosti in občestev

Sedaj je prvi izmed teh treh misijonarjev že med nami. Verjamem, da bo njihova prisotnost pomembno obogatila našo Cerkev. Pa ne le s tem, da bomo imeli enega duhovnika/brata več, ampak tudi z vsem, kar bodo ti duhovni poklici, ki k nam prihajajo iz drugih okolij, pomenili za vse nas. Zagotovo to pomeni korak iz udobja naših skupnosti in občestev, korak iz rutine, navajenosti in včasih celo naveličanosti. Sprejeti nekoga, ga vpeljati v naš »svet«, mu pomagati, da se bo med nami počutil sprejeto, dobro, pomeni tudi aktivno pristopiti v nov odnos. Vsak misijonar, ki prihaja v našo lokalno Cerkev, je spodbuda, da tudi mi premislimo o svoji veri in svojem misijonarskem življenju.  

»Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala!«

Papež Frančišek nas v poslanici za misijonski dan spodbuja: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala!« Vemo, da včasih dejanja povedo več kot mnogo besed. Lahko podprejo besede ali pa jih zrušijo. Naj naša dejanja govorijo o tem, kar smo videli in slišali v osebnem odnosu z Bogom – naše izkušnje molitve, zakramentov, božjih milosti in posegov Previdnosti v naših življenjih.

Človeštvo išče hrano, ki ga bo nasitila, in je naveličano lepih in vabljivih, a zaigranih, plehkih »fast food« nadomestkov za kratko srečo.

Naj bodo naša dejanja služenja, ljubezni do sočloveka, dobrote, bližine, solidarnosti in opogumljanja resnična priča udejanjenih besed evangelija. Bodimo užitna Cerkev, saj človeštvo išče hrano, ki ga bo nasitila, in je naveličano lepih in vabljivih, a zaigranih, plehkih »fast food« nadomestkov za kratko srečo. Da bi postali (še bolj) užitni, pa moramo izstopiti iz svojih idej sterilnosti in podob, ki smo si jih sami ustvarili o Bogu, ter začeti podobo Boga iskati in prepoznavati iz osebnega srečanja z njim, iz njegove Besede, iz tišine ob zrenju Vanj. Morda je to prvi misijon, ki nas čaka na domači zemlji vsakogar med nami. Ko najdemo Mesija, pa nas papež v letošnji poslanici spodbudi na pot k drugemu, saj pravi, da je Ljubezen vedno v gibanju in tudi nas spravi v gibanje, da bi podelili najlepše oznanilo in vir upanja: »Našli smo Mesija« (Jn 1,41).

Rodovitno polje vietnamskega Don Boska

Druga dva misijonarja bosta k nam prišla iz Vietnama. Prav v tej deželi je pred dobrega pol stoletja 22 let misijonaril svetniški kandidat, božji služabnik Andrej Majcen. Imenovali so ga kar vietnamski Don Bosko. Tja je prišel kot prvi salezijanski misijonar, ko pa je odhajal kot zadnji tujec, je za njim ostalo nad 130 sobratov. Utrdil je tamkajšnjo salezijansko skupnost in bil s svojim zgledom v navdih številnim mladim fantom, ki so se odločali za duhovni poklic.
Šel je na zrela polja, saj je manjkalo delavcev za žetev. In sedaj prav s polj njegove žetve prihajajo »delavci« k nam. Takšna je božja Previdnost, njegove misli pa visoko nad našimi.