Peter Merše: Na Madagaskarju lahko nezadovoljen mož svojo ženo kar vrne domov

Foto: Mojca Belcl Magdič

Tokrat smo pokukali na drug konec sveta, na Madagaskar, kjer smo v pogovoru z mladim in zagnanim prostovoljcem Petrom Meršetom, ki je dober mesec preživel na misijonu Ampitafa, spoznavali, kakšno življenje živijo tamkajšnji ljudje.

Peter, ki je prav tako novinar na portalu Domovina, nam je razkril mnoge podrobnosti malgaškega vsakdana in njihovih običajev. Smo si v čem podobni ali povsem različni? Se mladi tam poročajo? Kdaj si ustvarijo družino? Kako jo preživljajo in kdo vse vzgaja otroke? Kaj jih najbolj tare in kaj navdušuje? Iz pogovora pa izvemo tudi, kakšen doprinos je otoku prinesla krščanska vera in v čem so misijonarji drugačni od nevladnih humanitarnih organizacij.

Peter, pred dobrim mesecem si se vrnil nazaj v Slovenijo. Kako to, da si se odločil za to potovanje?

Rad imam predvsem potovanja v konce sveta, ki še niso turistično zasičeni. Stik z domačini mi veliko pomeni, zato zelo rad izkoristim možnosti, kot so na primer misijonski projekti, taizejska srečanja, kjer imaš malo več možnosti, da se srečaš z lokalnim prebivalstvom. Hkrati pa se je na Madagaskarju ponudila priložnost, da še nekaj dobrega naredim. Kar nekaj let sem opazoval to možnost, vendar mi časovno ni šlo skozi. Letos pa sem si rekel: »Ali sedaj ali nikoli.«

Pri kom si bil, kaj si počel?

Šel sem v okviru projekta Pota, ki deluje znotraj Katoliške mladine. To so projekti mladinskega prostovoljstva v misijonih, ki jih običajno gostijo slovenski misijonarji. Letos sta se na Madagaskar odpravili kar dve ekipi. Ena je po različnih misijonih organizirala oratorije, ta projekt je stalnica že več kot 10 let, druga pa je bila tehnična odprava, letos organizirana prvič. V tej odpravi nas je nekaj fantov delovalo na jugu otoka pri duhovniku in misijonarju Janezu Krmelju. V tem misijonu smo izvajali razna tehnična dela, od popravljanja bagra, traktorja, zobozdravniške in zdravniške opreme, napeljave ali popravila vodovoda itd. Gre za del otoka, ki je manj razvit od večjega dela Madagaskarja.

Kako živijo ljudje tam?

Na dan pojejo dva obroka riža. Če imajo zraven še kakšno prilogo zelenjave, je to že nadstandard.

Večina ljudi je tam ekstenzivnih kmetov. Nekaj malega je tudi industrije, vmes so še trgovci in učitelji, toda večinoma so kmetje. Pridelujejo riž. Tam, kjer ni primerno za riževa polja, pa imajo maniok, to je gomolj, ki ima okus med krompirjem in kostanjem. Riževa polja so po dolinah, nekje ob vodi, malo višje pa so nasadi manioka, banan, klinčkov, kruhovca (t. j. drevo s sadeži). Tu in tam ima kdo doma še perutnino, morda prašiča, ampak to so že bolj premožni ljudje na vasi. Večino hrane pridelajo za lastne potrebe. Mehanizacije ni, vse delajo na roke, brez gnojil. Na podeželju je nasploh zelo malo denarnega toka. Pridelki, ki so najbolj donosni, so klinčki, kava, poper … Pa še te kmetje lahko prodajajo samo nekajkrat na leto.

Hiše imajo zelo skromne. Na jugu, kjer je večino časa toplo, imajo ljudje lesene hiše, pokrite s slamo. V višjih delih otoka, kjer temperature pozimi malo padejo, pa ljudje živijo v zidanih hišah. Hiše so sorazmerno majhne, enoprostorne. Po navadi so opremljene s posteljo, kakšno polico, omaro, kuhajo večinoma zunaj. Živijo skromno. Prehrana je zelo skromna. Na dan pojejo dva obroka riža. Če imajo zraven še kakšno prilogo zelenjave, je to že nadstandard. Otroci v šoli dobijo krožnik riža in zajemalko fižola. To je en dober obrok, ki ga zagotavlja Akamasoa, kjer deluje misijonar Pedro Opeka. Tudi Janez Krmelj je vključen v ta misijonski projekt. Šole Akamasoe so formalno gledano zasebne šole, vendar so edine, ki zagotavljajo, da je šolnina dovolj nizka, da si jo skoraj vsak lahko privošči. Letna šolnina stane »pol petelina« oz. približno 10 evrov.

Otroci pridejo v šolo od daleč. Včasih hodijo po 1,5 do 2 uri peš. Večino ljudi nima prevoznih sredstev. V zadnjem času so se sicer razširila kolesa, motornih vozil je zelo malo, lahko ima cela vas samo dva motorja. Ceste so tam večinoma zelo slabe, izven mest primerne le za terenske avtomobile.

Kar se hrane tiče … To, da imaš dovolj za jesti, je v bistvu privilegij. Letos je južni del otoka prizadel ciklon in s tem se jim je podrl cikel kmetovanja. Riževa polja so manj obrodila, stebla manioka so se polomila, gomolji v zemlji pa zgnili. Ti gomolji potrebujejo potem pol leta, da zrastejo do svoje primerne velikosti. Če pa si tako lačen, da ne moreš čakati, ga prej vzameš ven, vendar je pridelek toliko manjši. Marsikje je lakota velik problem.

Misijonarji zato družinam z otroki do pet let po vaseh delijo riž, da vsaj v tej zgodnji fazi razvoja otroci dobijo priložnost za razvoj. Kajti, če ostanejo podhranjeni v prvih letih, se jim kognitivne in telesne zmogljivosti slabše razvijejo. Na ta način želijo misijonarji omogočiti, da imajo otroci vsaj v samem začetku zagotovljeno neko prihodnost.

Kakšna je tipična družina?

Kadar se dva poročita, ni nujno, da zvestobo dojemata tako »striktno« kot pri nas.

Družina kot jo poznamo mi – oče, mama, otrok, lastna hiša, vzgoja – je tam manj prisotna, večjo vlogo ima širša skupnost, še posebej na podeželju. Celotna družba je strukturirana po rodbinah. To so zelo razširjene družine, ki si niso nujno vedno v sorodstvu. Na vrhu strukture je ded, ki je rodbinski poglavar, on odloča o večini stvari. Znotraj te rodbine je več družin.

Običajno imajo ženske več otrok, večinoma pa ne več kot pet, ker se zaradi slabe prehrane telo iztroši in ne more imeti več otrok. Zelo pa cenijo otroke in življenje na sploh. Ena zanimivost, ki sem jo opazil, in je kulturnega značaja, je ta, da tedaj, ko ima ženska otroka, je ljudje ne kličejo več po njenem pravem imenu, ampak postane »mama od«. Gospodinjo na misijonu, ki je imela eno hčerko Malalo, so vsi klicali »Engie Malala«, kar pomeni »mama od Malale«.

Druga »tipična« stvar, kar se družine tiče je, da zvestoba v malgaškem jeziku nima enoznačne besede. Ta vrednota jim ni tako blizu. Ni tako tipično kot pri nas, da se dva pripravljata na skupno življenje, se poročita, imata otroke in sta si zvesta do konca življenja. Pogosto ima dekle prvega otroka že v najstniških letih, ni pa nujno, da se potem poroči s tem fantom. Te otroke potem vzgajajo stari starši ali širša rodbina. Kadar se dva poročita, ni nujno, da zvestobo dojemata tako »striktno« kot pri nas.

Šele krščanstvo prinaša zvestobo in moškega spodbuja k temu, da ostane z žensko, s katero se je poročil. Sicer pa ni redko, da imajo ženo in hkrati ljubice. V centralnem delu otoka, kjer je krščanstvo prisotno že dlje časa, približno 150–200 let in je polovica Malgašev kristjanov, se ta preskok v odnosu do družine, dela in odgovornosti pozna. Tudi izobrazba je tam na višjem nivoju. Na jugu pa je krščanstvo šele kakšnih 20 let, delež tamkajšnjih kristjanov je le 2–3 %. Preostali so del tradicionalne monoteistične religije, ki pa na svoj način verjame v boga stvarnika.

Mladi: kdaj se poročajo? Svobodno ali so poroke dogovorjene?

Če pa z njo ne boš zadovoljen, pa ji nikar ne razbij glave, ampak jo pripelji nazaj.

Na Madagaskarju poroko doživljajo drugače kot mi. Pri nas je poroka bolj romantična, v smislu, da greš v zakon iz ljubezni. Tam pa poroka lahko predstavlja obliko preživetja. Zgodi se, da se neko dekle poroči s starejšim moškim tudi zato, da bo prehranjena. Kar ni redek pojav. Poroči se iz perspektive, da bodo ona in njeni otroci preskrbljeni. Ni pa nujno, da so takšni zakoni zaradi tega kaj manj uspešni.

Zanimiv je sam proces poroke. Nanjo imajo še vedno vpliv rodbinski dedje, ki se med seboj dogovorijo, kdo se bo s kom poročil, ali pa poroko vsaj odobrijo. Sledi določena serija obredov, vendar je že sam obrazec po svoje zanimiv, saj, ko ženin pride po svojo nevesto, mu njegov tast reče: »Dajemo ti njene roke, njene noge, njeno glavo, njena rodila (to je izjemno pomembno v njihovi kulturi), če pa z njo ne boš zadovoljen, pa ji nikar ne razbij glave, ampak jo pripelji nazaj.« Zaključek poroke je šele čez nekaj časa, ko mora ženin odkupiti nevesto na način, da zagotovi govedo, in potem se obe družini dobita nekje na pol poti, na kakšni jasi, tisto govedo zakoljejo in si jo razdelijo na polovico. Ko je ženin zagotovil ta obred z govedom, nevestin oče pomoči prst v kri zaklanega goveda in da svoji hčerki piko na čelo. To je znak, da je poroka zaključena. Ženin s tem dobi odgovornost za vse njene otroke (tudi za tiste, ki jih je morda imela že od prej). Dokler ni tega obreda, se nevestina družina lahko odloči, da vzame njo in njene otroke nazaj k sebi.

Imajo takšen obred tudi kristjani?

Nisem prepričan, kako je v centralnem delu otoka, toda na jugu misijonarji vztrajajo, da se zaročenci držijo obredov, ki so del njihove kulture. Smernica je, da se par krščansko poroči, ko je izpolnil vse pogoje, ki jih ima znotraj njihove družbe. Želijo, da krščanska poroka predstavlja odločitev na podlagi vere, ne pa, da bi to bil obvod ali izgovor, da bi se par izognil obredom, ki so predpisani v njihovi družbi.

Kakšen je položaj žensk? So izobražene? Morda tudi hodijo v službo?

Ko punca prvič zanosi, izpade iz izobraževalnega sistema in se običajno ne vrne več nazaj.

Položaj žensk je opazno šibkejši, bolj ranljiv. Velikokrat se zgodi, da, ko punca prvič zanosi, izpade iz izobraževalnega sistema in se običajno ne vrne več nazaj. Ravno zaradi tega so ženske pogosto manj izobražene. V šibkejšem položaju so ženske, ki nimajo svojih otrok, saj, če nimaš lastnega potomstva, te nihče ne more preživljati na stara leta. Socialnega sistema tam nimajo. Zato misijonarji skrbijo za take ženske, da ne izpadejo na čisti rob družbe.

Velik problem je smrtnost pri porodih. Misijonar Janez Krmelj je ravno s tem namenom postavil bolnišnico, saj je zaznal, da v območju, kjer je Ampitafa, ni zadostne zdravstvene oskrbe. Porodnišnica je bila celo prvi blok bolnišnice, ki so jo postavili. Vse z namenom, da bi lahko ženskam pomagali, da ne bi umirale zaradi stvari, ki bi bile v porodnišnici povsem rešljive. Še vedno pa je to izziv, ker se premiki v razmišljanju dogajajo počasi. Bolnišnica stoji približno 15 let in ženske morajo prav spodbujati, da bi prišle tja rodit. Da se za to lažje odločijo, dobijo tiste, ki pridejo rodit v porodnišnico za 10 dni riža. To jim je hkrati motivacija in zagotovilo, da bo porodnica takoj po rojstvu dobila neko solidno hrano, da bi se lažje vzpostavil cikel dojenja. Malgaši so navajeni da rojevajo doma, kjer je higiena, kakršna je, in težko pomagaš, če bi prišlo do kakšnih zapletov. Zato spodbujajo porod v bolnišnici.

Če ženske hodijo v službo? Večinoma so doma, vendar delajo zunaj, na polju in v tem oziru med moškim in žensko razlike niso tako izrazite, ker so vsi večinoma kmetje. So pa tudi ženske, ki so visoko izobražene, sploh v Akamasoi, kjer zasedajo vodstvene položaje. Predsednica Akamasoe je ženska, prav tako ravnateljica šole, kjer deluje Janez Krmelj. Tiste ženske, ki imajo visoko izobrazbo, lahko dosežejo pomembne položaje.

Kar se same izobrazbe tiče, pa pri njih veljajo bistveno nižji standardi. Evropa recimo ne priznava izobrazbe, ki si jo pridobiš na Madagaskarju.

Kakšen odnos imajo do življenja – sprejemanja otrok? Kako poskrbijo zanje?

Vsak otrok je sprejet kot blagoslov, kot dar.

Splav je na Madagaskarju prepovedan. Ne bom rekel, da se ne dogaja, ampak bistveno manj kot pri nas. Sam odnos do življenja je čisto drugačen. Vsak otrok je sprejet kot blagoslov, kot dar. Ko punca postane mlada mamica in se zveza z njenim fantom ne obnese, se za otroke poskrbi znotraj razširjene družine. Vsekakor je boljše za otroke, če so rojeni takrat, ko je zveza njihovih staršev trdna, ker je zanje bolje poskrbljeno. Ker rodbina poskrbi le za to, kar je nujno, kar je več, pa je stvar dobre volje in zmožnosti. Včasih enostavno ni zmožnosti za kaj več.

Eno je tudi zavedanje, da potomstvo potrebuješ, če ne zaradi drugega, vsaj z vidika socialne varnosti: kot starš skrbiš za otroke, v starosti tvoji otroci skrbijo zate. Tudi pri nas je sicer tako, le da je vmes še država. Ko delaš, plačuješ davke, da podpiraš otroke in starše, kajti če ni otrok, nihče ne more plačevati davkov, ki bodo potem kasneje podpirali tebe. Razlika je samo v tem, da je na Zahodu država prevzela vlogo posrednika v tem sistemu, da zagotovi tudi za ostale. Na Madagaskarju pa je tako, da je zate poskrbljeno neposredno, preko tvojih lastnih otrok. In tega se toliko bolj zavedajo. Vedo, da brez potomstva ni prihodnosti.

S kakšnimi težavami se še srečujejo družine?

Če je tvoja glavna naloga, da boš preživel, da boš sit, boš težko delal strateške načrte za več let naprej.

Na Madagaskarju se srečujejo tudi z alkoholizmom. Še večji problem pa je lakota. Marsikdo ne ve, kako bo danes ali jutri preživel svojo družino. Problem, ki znatno teži družine, pa je tudi slaba zdravstvena oskrba. Tu ni javnega zdravstva ali zavarovanja. Ko se dogodi kakšna bolezen ali nesreča, lahko za družino to pomeni hud udarec, kajti zdravnika je potrebno plačati. To večkrat pomeni, da bo družina morala prodati polje, da bo lahko plačala zdravnika. In potem morajo polje najemati.

Dodaten problem so še dolgovi. Če si bil lačen in si si obrok riža sposodil, pomeni, da boš moral v roku enega leta vrniti dve meri riža. Če si imel dobro letino, boš sposojeno vrnil, če pa ne, pa boš moral drugo leto vrniti štiri mere. Ta spirala dolgov je lahko zelo huda. Na podeželju je velik problem tudi kraja goveda. Imajo celo oborožene tople, ki plenijo po državi, napadejo vas in od vaščanov zahtevajo, da jim dajo ali govedo ali pa jim bodo požgali vas.

Pri teh plačilih za zdravnika ali za pogreb (tudi to je pri Malgaših zelo drag finančni zalogaj) prispevajo vsi, kolikor lahko. Tisti, ki imajo več, dajo več, tisti, ki manj, pa manj. Na koncu pa so spet vsi revni. Ni tega zavedanja, da je treba vlagati, prihraniti, da boš lahko napredoval. Pedro Opeka je povedal, da je težko strateško razmišljati, če živiš z dneva v dan, kar drži. Kajti, če je tvoja glavna naloga, da boš preživel, da boš sit, boš težko delal strateške načrte za več let naprej. Da ne bo narobe razumljeno, Malgaši niso leni, trdo delajo, vendar strateškega premisleka ni prisotnega. Deloma zato, ker so njihove starešine pogosto še vedno nepismeni, saj niso hodili v šolo. Morda se bo v menjavi generacije zgodil kak napredek, ko bodo starešine postali šolani ljudje.

Je razlika med kristjani in pripadniki drugih verstev?

Ključna razlika, ki jo prinaša krščanstvo, je v prevzemanju odgovornosti v odnosih in na splošno pri delu. Krščanstvo daje svobodo, ki jo človek prejme preko odrešenja in odpuščanja grehov. To so velike stvari. Prej smo omenili zvestobo. Krščanstvo je prineslo izobrazbo. Ustanovili so veliko šol in s tem otoku prinesli prihodnost. Zanimivo je vedeti, da se misijonarjem zdi ključno, da ohranjajo lokalno kulturo. Napačno si je predstavljati, da se s prihodom misijonarjev uniči, kar je prej obstajalo. Na Madagaskarju je trenutno celo obratno. Misijonarji so danes glavni promotorji ohranjanja malgaške kulture, njihovih plesov, pesmi, običajev. Predvsem pa so kristjani bolj zanesljivi. Na južnem delu otoka večino odgovornejših pozicij zasedajo ljudje, ki so prišli iz visoke planote, kjer je krščanstvo že bistveno dlje časa.

Si še opazil kakšen drug doprinos misijonarjev v malgaški družbi?

Skupnost in pomoč, še posebej takrat, ko se zgodi stiska. Tukaj se vidi velika razlika med Cerkvijo in nevladnimi organizacijami. Misijonarji so ves čas med ljudmi, med njimi živijo, hodijo tudi tja, kjer ni cest, kamor drugi ne gredo. Medtem ko nevladne organizacije pridejo, se pripeljejo, kamor z avtom dospejo, nekaj naredijo in grejo. Misijonarji pa so tisti, ki dolgoročno vzdržujejo stvari, ki jih ustvarijo. Nemalokrat se zgodi, da nevladna organizacija postavi neko šolo in gre. Kaj se s to šolo dogaja, bo še obstajala čez pet ali deset let, je drugo vprašanje.

S kakšnimi vtisi si odhajal? Vidiš sedaj Slovenijo v novi luči? Kako vidiš slovenske družine?

Družina enega moškega in ene ženske, ki je utemeljena na trajni zvestobi oziroma na zakonski zvezi, omogoča stabilnost, razvoj in napredek za celotno družbo.

Na Madagaskarju mi je bilo lepo. Začutil sem veliko gostoljubje, neko veselje, s katerim te sprejmejo. Čustvenost, ki ti jo izkažejo tako ob sprejemu kot ob slovesu, je ganljiva. Vtis, ki mi ostaja, je po eni strani zavedanje, kako živimo, kako se da živeti z manj, po drugi strani pa, kako se da kakšne stvari tudi izboljšati, ki jih morda ne vidimo ali so za nas samoumevne. En tak primer je plastenka vode. Ko vodo enkrat spiješ, nam plastenka predstavlja smet. Na Madagaskarju pa je to material. Prazne plastenke se marsikdo razveseli, saj jih, če zbere štiri, lahko proda na tržnici in si za ta denar kupi obrok riža in bo tisti dan sit. Se pravi, postaneš pozoren na stvari, ki jih vržeš vstran, oziroma na porabo virov.

Po Madagaskarju še bolj cenim tradicionalno družino, ker nam sam pogled tamkajšnje družine daje zelo jasno sliko, da je družina enega moškega in ene ženske, ki je utemeljena na trajni zvestobi oziroma na zakonski zvezi, tako močen temelj družbe, ki omogoča stabilnost, razvoj, napredek za celotno družbo. Še toliko bolj vidim, kako je pomembno, da cenimo to obliko družine, za našo prihodnost, za razvoj naše družbe. Zato me še bolj žalostijo poskusi, ki smo jim priča v zadnjem času, da bi razdrli to temeljno obliko družine, ki jo imamo in ki je ena temeljnih razlogov za prosperiteto našega dela sveta.