Danes praznuje naša Zemlja. Planet, ki zmore silne stvari. Če se zazremo le v sistem kroženja vode, ki v obliki padavin prihaja v oceane in na kopno ter se nato z izhlapevanjem vrača v ozračje, že vidimo izjemen sistem. Tu so še mnogi drugi ekosistemi, ki s svojo raznovrstnostjo razgrinjajo lepoto stvarstva.
Morda ste že slišali za otočje Galapagos, ki je zavarovano kot svetovna dediščina pod Unescovo zaščito, saj je življenjski prostor izjemnih in edinstvenih živalskih in rastlinskih vrst. Na otočju najdemo izjemno veliko endemitov (vrst, ki jih najdemo le na določenih območjih) – kar 80 % ptic, 97 % plazilcev in sesalcev ter 30 % rastlin, ki jih lahko vidimo na otokih, je endemičnih. To otočje je na svojih potovanjih obiskal tudi Darwin, ki je odkril, da se želve med otoki razlikujejo po različnih oklepih. Organizmi so se tako prilagodili življenjskim okoliščinam. Prav želve velikanke so tudi največja znamenitost tega otočja. Ob mnogih takih zanimivostih lahko le pritrdimo, da je narava res izjemna.
Žal pa smo ljudje tekom časa pozabili, da je naša narava tudi ranljiva. Da moramo modro sobivati z njo. S pretiranim poseganjem vanjo in nasploh v planet smo močno presegli Zemljine zmožnosti obnavljanja.
V preteklem letu, ko smo se po celem svetu začeli intenzivno soočati z novim koronavirusom, so se v času zaprtja in ob posledičnem zmanjšanju prometnih in industrijskih izpustov začele pojavljati spodbudne fotografije, kako je narava na nekaterih območjih kar oživela. Voda v beneških kanalih je postala čistejša, jasnejša, tako da se je po dolgem času zopet videlo ribe. Iz azijskega Saharanpurja, ki je oddaljen od Himalaje 200 km zračne razdalje, so poročali, kako so po 30-ih letih znova lahko občudovali zasnežene vrhove strehe sveta. Jutranji razgled je tako razveselil mnoge, ki so bili od svojih prednikov deležni pripovedi o lepotah pogledov na Himalajo. Nekaterim rekam, npr. Ganges, se je zaradi industrijskega zaprtja kakovost tako izboljšala, da so postale ustrezne celo za pitje.
Bodimo varuhi in obnovitelji planeta, ki nam daje prostor za življenje. Razmislimo, kaj sami že prispevamo in kje bi lahko svoj prispevek v skrbi za skupni dom še okrepili.
Kljub nekaterim izboljšanjem v povezavi z zmanjšano onesnaženostjo zraka pa so se številni procesi, ki nepopravljivo siromašijo naš planet in rušijo za celoten svet izjemno pomembne ekosisteme, nadaljevali. Eden teh je gotovo izsekavanje tropskih deževnih gozdov. »Pljuča Zemlje«, kot jih imenujemo, namreč proizvedejo več kot 20 odstotkov kisika na planetu. Kar četrtina vseh zdravil je narejenih iz snovi, ki jih pridobijo v teh gozdovih, pri čemer je raziskanih komaj 1 odstotek vseh teh rastlin.
V tropskih deževnih gozdovih, ki sicer zavzemajo le 6 odstotkov vsega kopnega, najdemo kar polovico vseh rastlinskih in živalskih vrst sveta. Gozd se izsekava z namenom pridobivanja plantaž, pašnih površin, lesa, gradnje novih cest. Danes v eni sekundi izgine za eno nogometno igrišče velika površina tropskih deževnih gozdov. Kaj to pomeni z vidika količine kisika v zraku in življenjskega prostora redkih rastlinskih in živalskih vrst, si lahko odgovori vsak sam. Ne smemo pozabiti tudi na staroselska ljudstva, ki izgubljajo svoj življenjski prostor in so prisiljena opustiti tradicionalni način življenja.
Epidemija pa nam je prinesla tudi nov ekološki problem. Verjetno ga ni med nami, ki ne bi nekje na tleh opazil odvržene zaščitne maske. Le-te so postale nujen del vsakdanjika, kar pa posledično prinese tudi goro odpadkov. Že junija lani so mediji opozarjali, da koronavirusni odpadki končajo svojo pot v oceanu. Potapljači so med plavajočimi meduzami opazili zaščitne maske, rokavice, pa tudi plastično embalažo razkužil. Lahko si predstavljamo, koliko dodatnih covidnih odpadkov je človeštvo pridelalo od lanskega junija do današnjega dne.
Kaj nam ob vseh teh dejstvih ostane? Vsekakor ne smemo vreči »puške v koruzo«, misleč, da naša drobna dejanja skrbi za okolje ne bodo ničesar spremenila. Oceana ne bi bilo, če ne bi bilo mnogih drobnih kapljic. Tako naj bodo tudi naša dejanja znamenje skrbi in odgovornosti, obenem pa tudi zgled vsem tistim, ki se še ne zavedajo, kako daljnosežna so naša nepremišljena in neodgovorna ravnanja. K skrbi in odgovornosti za Zemljo, ki je naš skupni dom, nas vabi tudi papež Frančišek v okrožnici Laudato si’.
Letošnja tema svetovnega dneva Zemlje je Obnovimo Zemljo. Spodbuja nas k premisleku o naravnih procesih, nastajajočih zelenih tehnologijah in inovativnem razmišljanju, ki lahko obnovi ekosisteme sveta. Bodimo torej varuhi in obnovitelji planeta, ki nam daje prostor za življenje. Ob tem prazničnem dnevu za našo Zemljo pa imamo tudi lepo priložnost, da razmislimo, kaj sami že prispevamo in kje bi lahko svoj prispevek v skrbi za skupni dom še okrepili.