Veliki četrtek, Jezusova velika srčna želja in nova postava

Vir: Pixabay

Pavel nam v današnjem drugem berilu govori: »Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« In kaj je to oznanilo Gospodove smrti? Mar ni to oznanilo neizmerne ljubezni, ki je v tem, da je Bog v Sinu prevzel človeško naravo in umrl, da bi s to smrtjo tudi naša umrljiva življenja rešil večne smrti.

Večerja, ki je izraz popolne ljubezni in služenja

V pripravljanju na pasho so učenci Jezusa vprašali: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Učenik in kralj, ki nima doma. Nazaret je zapustil, Martina in Marijina hiša v Betaniji je predaleč, Jožef iz Arimateje bo našel prostor za gosta šele naslednji večer … Jezus učenca pošlje s skrivnostnim naročilom, naj gresta v mesto. Tam bosta srečala moža z vrčem vode, ki naj mu sledita. Kjer bo vstopil, naj se obrneta na hišnega gospodarja, rekoč: »Učitelj pravi: Moj čas je blizu. Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?« In gospodar je v nadstropju pokazal veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno.

Oče je poskrbel, da je Sin našel dom za praznovanje zadnje večerje. Gotovo si gospodar ni mislil, da bo Učiteljeva pashalna večerja postala izraz popolne ljubezni in služenja. Da bo v dvorani njegovega doma Učenik razlomil kruh in dal piti iz keliha ter s tem postavil zakrament, po katerem bo ostal med ljudmi do konca sveta. Da bodo prav ti učenci tisti, ki bodo prvi Jezusovi duhovniki – poklicani, da lomijo kruh in pijejo iz keliha v njegov spomin.

Žar, ki ga poznajo strastni, vneti, ljubeči …

Veliki četrtek nas tako popelje v dvorano zadnje večerje. Večerje, v kateri je Jezus z učenci praznoval judovski izhod iz egiptovske sužnosti. A ta spominska večerja že prehaja v novo večerjo, novo zavezo. Prav v tej večerji so bili učenci deležni iste milosti, ki je dana tudi nam. V drobnem koščku kruha so zaužili Jezusovo telo, v vinu njegovo kri. Jezus jim poreče: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.«

Giovanni Papini v Zgodbi o Kristusu pravi: »Toliko zadrževane ljubezenske sile kakor v tej ni bilo doslej izpovedane v nobeni drugi Kristusovi besedi prijateljem! Toliko hrepenenja na dan popolne združitve, tako stare gostije, ki pa ji je vendar namenjena višja obnovitev. Vedo, da jih ljubi; ampak ta uboga pobita srca do tega večera niso tako močno razumela, kolikšna je ta ljubezen. Ve, da je ta večerja zadnji odmor za sladek počitek pred smrtjo, in vendar si jo je »srčno« želel, s to srčnostjo, s katero si želimo najbolj, najdlje zaželene reči, s tistim žarom, ki ga poznajo strastni, vneti, ljubeči …« In ta večerja se ponavlja, vsak dan se nam daruje. Pomisli, človek, da tudi tebe vedno znova srčno pričakuje, da bi se mu pridružil v tej večerji, v zahvali, v evharistiji. Tudi za tebe se lahko vsak dan zgodi dan popolne združitve. In kot srca učencev tudi naša srca tako težko razumejo, kolikšna je ta ljubezen.

»Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!«

Veliki četrtek nas popelje tudi k obredu umivanja nog. Jezus na glavo obrne naša pravila, človeško logiko. Postavi novo »postavo« in povabi, naj sledimo njegovemu zgledu: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« Da nam novo zapoved: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Pa se moremo ljudje, človeška bitja, ljubiti z ljubeznijo, ki je prežarjala Njega? Je naša grešna človeškost tako odprta, da bi jo lahko v polnosti oblila Božja ljubezen? Morda pa se odgovor skriva v dejanju prej? V evharistiji, preko katere prihaja v nas in tako postajamo eno z Njim. V tej enosti se naša človeška ljubezen dopolni z Božjo in tako postaja popolna. Giovanni Papini zapiše: »Torej vam ne zapuščam samo spomina: s skrivnostno, vendar resnično navzočnostjo bom navzoč v vsakem koščku kruha, ki mi bo posvečen, ta kruh bo nujna hrana za duše in na ta način se bo uresničila moja obljuba, da bom z vami do konca sveta.«