Kako so se mi obredi velikega tedna prenehali zdeti dolgočasni

Vir: Pixabay

Imela sem kakšnih 10, 11 let. Bil je veliki četrtek in sedela sem v polni cerkvi poleg mame. Obredi velikega četrtka so se drug za drugim vlekli kot jara kača, bili so strašno dolgočasni, enolični, meni pa se je zehalo. V tistem sem pogledala mamo, ki je bila popolnoma pri stvari, zatopljena v dogajanje, vsa prepojena z mirom.

Veliki četrtek sem takrat „v živo“ morda doživela petkrat. Vsako leto je bilo eno in isto; eno samo čakanje, da bo končno konec. In zeblo je. Zato mi še toliko bolj ni bilo jasno, kako lahko nekdo tako zbrano sledi dogajanju po tem, ko že štirideset let posluša eno in isto in tako zavzeto sledi temu dolgemu branju, ki se vleče v nedogled. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da tega ne bom zmogla niti enkrat samkrat več.

Obredi se od takrat, vsaj kolikor imam v spominu, niso kaj dosti spremenili. Le da mi zdaj ni jasno, kako je mogoče, da sem sedaj sama vsako leto bolj pri stvari, zatopljena v dogajanje, vsa prepojena z mirom.

Pustite obredom velikega tedna, vsakemu posebej, da vas nagovorijo drugače kot lani.

Vsako leto isto, pa vendar vsako leto drugače. Pa pustimo ob strani trenutne razmere, ko je res vse drugače. Govorim o tem, da so obredi sami vsako leto enaki, pa kljub temu vsako leto slišim kakšen nov del evangelija – kot bi kdo v tem času kaj dopisal. Vsako leto začutim več Njegovega trpljenja. Vsako leto se pojavi kakšen nov „aha“ trenutek, ki okrepi mojo dušo. Vsako leto „Aleluja!“ v mojem srcu zadoni popolnoma drugače. Vsako leto bolj razumem tisti pogled moje mame … (In si predstavljam, kako nerazumljivo se to zdi najinim otrokom.)

Zakorakali smo v veliki teden – v teden, kjer se obredi drug za drugim vrstijo po zelo ustaljenem redu. Obredi ostajajo enaki. Preprosti, a tako bogati. Pustite jim, vsakemu posebej, da vas nagovorijo drugače kot lani. Kakšno vrstico evangelija si ponovite dvakrat. Za trenutek več kot lani premišljujte o teži Jezusovega trpljenja. Bodite posebej pozorni na besede, ki jih zaradi „prevečkrat slišanih“ ne zaznamo več. Morda se ravno v njih skriva glas, ki vabi vaš pogled …

Naj se „dolgočasje in enoličnost in predvidljivost“ velikega tedna prelijejo v hrepenenje, v željo po še več Božje besede in Božje bližine. Naj vas potegnejo vase vsi obredi, vsaka beseda, vsaka pesem, vsaka misel in vsako premišljevanje. Seveda so čista okna in dobra potica nepogrešljivi, a skozi okna bo bolj jasen pogled in potica bo še bolj slastna po tem, ko bomo s srcem prehodili pot od izdaje do praznega groba!