7 dobrih razlogov, da greš k spovedi

Foto: Shutterstock

Ste tudi vi med tistimi, ki imate v kakšnem (tem?) obdobju svojega življenja strah ali odpor pred spovedjo? Mislite, da niti niste tako slabi? Imate občutek, da se tako poniževali pa že ne boste? Se bojite, kaj bo rekel duhovnik? Se vam zdi neumno svoje grehe naštevati pred nekom, ki je ravno tako grešnik?

Vsa ta vprašanja so povsem človeška. Hudič jih nastavlja v naše misli v želji, da se ne bi spovedali. Kajti čisto srce je voljno vstopno mesto za Boga v našem življenju. Tega pa hudič, jasno, noče.

Spoved je za veliko večino ljudi drugi zakrament, ki ga v življenju prejmemo. Umeščen je tik pred prvi prejem Jezusa v srce. Sveta evharistija je čudež, ki smo ga deležni pri vsaki sveti maši, moral pa bi se zgoditi tudi v našem srcu. Notranje spremenjenje se lahko zgodi le v čisti duši, ki sproti ruva kali greha iz svoje sredice.

Kaj so torej pravi razlogi?

  1. Nova priložnost. Ne gre za priložnost izbrisati svoje napake in se delati, da jih ni bilo. To kristjanom laična javnost vse prevečkrat v nerazumevanju očita. Gre za priložnost popraviti vse za nazaj in pričeti znova, bolje. Skratka, spoved je veliko več kot naštevanje vedno istih grehov. Spoved je počasna hoja po najstrmejših stopnicah življenja. Navadno gre malo naprej in malo nazaj. Le z velikim trudom se dvigamo.
  2. Težko je najti primernega sogovornika za pogovor o moji najbolj notranji kamrici. Najti spovednika, ki ti pomaga razločevati boljše od dobrega in boljše od slabega je izjemen blagoslov. Splača se brskati in iskati, poskušati in ne obupati. Če ga najdete, se ga držite. Kajti prejeli ste bogat božji blagoslov. V vsakem primeru pa se ne spovedujemo duhovnikom! Duhovnik je le od Boga pooblaščen vmesnik med nami in Njim.
  3. Olajšanje vesti. Včasih nas kakšne stvari res težijo. Popravili smo že krivico, ki smo jo storili, opravičili smo se, a naše srce še vedno ni mirno. Potrebujemo še uho, ki bo v imenu Boga poslušalo naš greh in nas nazadnje, prav tako v Božjem imenu, odvezalo grehov. Potrebujemo naloženo pokoro, ki nas, čeprav majhna in nepomembna, opomni, da Bog oprosti vse in še več in v zameno pravzaprav skoraj ničesar ne zahteva. Le prositi moramo, resno misliti, da se bomo poboljšali in se nazadnje zares potruditi, da naredimo kak korak naprej, na bolje.
  4. Z leti sem pri sebi ugotovila neko zanimivo podrobnost. Če k spovedi hodim zelo redno, potem sem bolj pozorna na drobne slabosti, ki me zasužnjujejo ali napeljujejo v greh. Da pri spovedi nisem bila že preveč dolgo, mi nezmotljivo pove občutek, da sem »kar v redu«. Zares se z nekim grehom lahko spopadem le, če se redno na različnih nivojih borim proti njemu.
  5. Občutka lahkosti, ko grem iz spovednice, mi ne da prav nobena druga stvar, dogodek ali oseba na tem svetu. Za nekaj časa se počutim vso čisto in belo in voljno za resne življenjske podvige. Kako naj bom iskreno predana žena, mama, prijateljica, sestra, soseda, sodelavka …, če moje srce ni čisto?
  6. Prijateljstvo z Bogom. Želim si, da bi bil Jezus moj najboljši prijatelj. Me sploh lahko jemlje resno, če se brezbrižno obnašam do največje žrtve, ki jo je in jo bo kadarkoli zame naredil? Jezus je mislil resno. Smrtno resno. Čas je, da resno mislimo tudi mi.
  7. In nenazadnje … Moja dolžnost kristjana je, da grem k spovedi vsaj za veliko noč in božič. Jemljem svoje krščanstvo dovolj resno, da se tega držim?

Iskreno si želim, da bi letošnja velikonočna “Aleluja!” donela prav iz dna naših sveže očiščenih src!

Odlično pripravo na veliko noč in poglobitev svoje vere boste našli tudi v knjigo Gregorja Čušina: VITA DOLOROSA

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Zakaj bi šla k spovedi, če duhovniki niti v svojih vrstah ne počistijo tistega, kar je tako moteče, sami se spravljajo v kočljiv položaj, ko molčijo. In zakaj bi potem jaz nekomu zaupala, ki si sam ne upa biti glasen kot predstavnik cerkve v Sloveniji, da bi se izvila iz obtožb o zlorabah, pedofiliji. Da ne govorimo o ostalih težavah v cerkvi…

  2. K spovedi grem za Božič in za Veliko noč. Pred spovedjo nimam niti strahu, niti odpora. Hodim k našemu patru, s katerim se dobro poznava in sva v prijateljskih odnosih.
    Zavedam se, da sem samo človek, nisem popolna in nisem popolnoma brez greha. To je človeško. Nimam pa nekih velikih grehov. Mislim, da večina ljudi, ki gre k spovedi, nima nad sabo nekih velikih grehov. Tisti, ki so res veliki grešniki, itak ne gredo k spovedi (nasilneži, morilci, roparji, prešuštniki, pedofili, sleparji, opravljivci in obrekovalci…).
    Cerkev nam itak stalno nalaga občutek krivde, že v uvodni molitvi molimo: Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanjih, mnogo dobrega opustil in slabega storil.
    Večkrat razmišljam, le kaj je bilo tisto dobro, kar sem opustila? Nisem skuhala kosila, sem lenarila, ipd. Še hujše pa je : slabega storil. Le kaj sem tako slabega storila? Ali ne lažem sebi in Bogu?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja