Foto: CanvaKristjanom pogosto očitajo svojevrstno hinavščino. Namreč, da kristjan lahko greši kolikor hoče, potem gre k spovedi, se spove, je spet »nedolžen« in lahko veselo greši dalje. Iskreno povedano – tako misli tudi veliko število ljudi, ki so redni nedeljniki in redno zahajajo k zakramentom.
Pa ni čisto tako. V bistvu sploh ni tako. Spoved namreč skoraj vedno predstavlja samo delno oproščenje grehov.
Če pa si želimo popolnega odpustka, se je najprej treba ozreti na zakrament sprave.
Spoved je sestavljena iz 5 delov
- Najprej je tu izpraševanje vesti. Stopimo z odprtim srcem pred Boga in iskreno premislimo, kaj smo storili narobe. Ne gre le dejanja. Gre tudi za opustitve in pohujševanja. Kje naša vest pravi, da nekaj ni bilo prav?
- Sledi pogovor s spovednikom, ko mu iskreno priznamo svoje grehe. Duhovnik je samo posrednik med nami in Bogom. Ne spovedujemo se duhovniku, on je samo nekakšno Božje uho, v katerega govorimo, resnični poslušalec pa je Bog. Za to tudi ni nujno potrebno razlaganje vseh podrobnosti. Povem preprosto in jasno.
- Potem nastopi čas, ko obudimo kesanje. To pomeni, da nam je resnično žal, ker smo grešili in bili s tem na ta ali oni način na voljo hudiču, da je vstopal v svet, odnose, misli in dejanja.
- Kesanje pa ni dovolj. Treba je narediti tudi trden sklep, da se bomo po svojih najboljših močeh trudili k poboljšanju. Že samo ta del spovedi nam kaže, da ni dovolj, da se samo spovemo. Resno moramo misliti, resno se moramo pokesati in resno moramo pristopiti k trudu za poboljšanje.
- Za trdnim sklepom pride na vrsto pokora. To nam naloži duhovnik in je v obliki molitve ali dejanj. Pogosto sem imela ob dodelitvi pokore slab občutek, češ da je premajhna. Kako naj en Očenaš zadosti za vse, kar sem v spovednici odložila?
Čemu služijo popolni odpustki?
Če se redno spovedujemo in živimo krščansko življenje, zakaj vendar potrebujemo še popolne odpustke? Je to neka relikvija starih časov, ko so bogati oblastniki mislili, da se za svoje nemoralno življenje lahko odkupijo z denarjem, gradnjo in donacijami za cerkve?
Po Katekizmu Katoliške Cerkve naj bi popolni odpustki bili za nas same in za naše pokojne sorodnike in nasploh vse duše v vicah zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Ker je duhovna rast pot in zveličanje cilj vsakega kristjana, je tema očitno izjemno pomembna. In ne, o popolnem odpustku se ne da pisati na kratko. Vsaj ne tako, da bi zares dosegel razumevanje.
Kaj dobesedno pravi Katekizem Katoliške cerkve?
»Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.
Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni (časnih posledic), ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim«.
Razlika med odpuščanjem pri spovedi in popolnim odpustkom
Za velike grehe si zaslužimo večno kazen, ta pa nam je odpuščena pri veljavni spovedi. Če je naše spreobrnjenje res popolno in bi v tistem trenutku umrli, bi v nebesa šli takoj, brez postanka v vicah. Izbrisani bi bili obe, večna in časna kazen. Običajno pa nam po grehih, ki so nam pri spovedi odpuščeni, časne kazni ostanejo.
Ne vem, kako je z vami, a meni se zdi, da se pri spovedi vedno znova spovedujem istih stvari. Kljub temu, da k spovedi pristopam resno in skušam biti redna, sem še vedno in vedno znova navezana na nekatera grešna dejanja. Trudim se kaj popraviti, a na nekaterih pragovih se vseeno zelo pogosto spotaknem. Očitno ta grešna nagnjenja v meni puščajo sledi zla, ki jih ne zmorem ali ne znam odstraniti iz globin svojega delovanja.
Povedano preprosteje – grehi imajo posledice na mnogoterih nivojih! In te posledice so časne kazni, zaradi katerih bomo trpeli v vicah, če zanje ne bomo zadostili s pokoro na tem svetu, se nam ne bodo odpustile z deli usmiljenje, ljubezni, molitve, potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj, ob koncu, z vedrim sprejemom svoje smrti ali se jih ne bomo rešili s prejemom popolnega odpustka.
Grehi imajo posledice na mnogoterih nivojih!
Ne gre za trgovanje z Gospodom
»Odpustek pridobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.
Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe«
Zadeva je sicer jasna, a zelo zahtevna in, kot pritiče vprašanju večnega življenja, tudi skrajno resna. Ne gre za nikakršno trgovanje z Gospodom!
Skupni pogoji za prejem popolnih in delnih odpustkov so štirje
1) Biti moramo v božji milosti; nenavezani na noben greh in brez vsakega, tudi malega greha. Se pravi je najprimernejši čas kmalu po spovedi in vrednem prejemu obhajila.
2) Treba je imeti namen, da jih hočemo prejeti ali darovati dušam v vicah.
3) Izpolniti moramo predpisano delo in to ravno na predpisani dan.
4) Po papeževem namenu je potrebno zmoliti Vero, Oče naš, Zdrava Marija in Slava Očetu.
Kaj pa so predpisana dela?
- Češčenje Najsvetejšega vsaj pol ure; če manj, prejmemo delni odpustek;
- Križev pot pri pravilno postavljenih postajah
- Spoštljivo duhovno branje ali poslušanje Svetega pisma (če sami ne moremo brati) vsaj pol ure; če manj, je odpustek le delen;
- Molitev vseh delov rožnega venca
- Pobožno sodelovanje pri papeškem blagoslovu, tudi po radiu in televiziji;
- Udeležba pri procesiji na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi;
- Vsak petek v postu, če po obhajilu pred Križanim molimo »Glej, o dobri in usmiljeni Jezus«
- Ob prejemu svete popotnice, ko duhovnik podeli bolniku papeški blagoslov in z njim popolni odpustek. Če ob smrtni uri pri umirajočem ni duhovnika, dobi, če je v posvečujoči milosti, popolni odpustek v primeru, da je v življenju redno molil kakšno molitev. V tem primeru mu Cerkev spregleda tri splošne pogoje (spoved, obhajilo in molitev po papeževem namenu); zato, da bo umirajoči v posvečujoči milosti, mu pomagajmo obuditi popolno kesanje;
- Navzočnost pri slovesnosti prvega svetega obhajila;
- Pri duhovnih vajah, ki trajajo vsaj tri dni;
- Sodelovanje pri obredih na veliki četrtek, petek in soboto;
- Ob obnovi krstnih obljub na veliko soboto in ob obletnici svojega krsta;
- Poslušanje vsaj nekaj nagovorov pri ljudskem misijonu in pri njegovem zaključku;
- Ob novi maši in ob mašnih jubilejih za vse navzoče;
- V stolnici in bazilikah, kjer poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero (na praznik apostolov Petra in Pavla, na obletnico posvetitve cerkve, 2. avgusta, ko je porciunkula in enkrat na leto po lastni izbiri);
- V župnijski cerkvi na dan zavetnika cerkve in na porciunkulo, 2.avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;
- Pobožno sodelovanje pri petju ali recitiranju himne Pridi, Sveti Duh (1. januarja in na binkošti), in Tebe, Boga, hvalimo (na zadnji dan leta).
Popolni odpustek samo za rajne
Popolni odpustek pa lahko pridobimo tudi za naše drage, ki so se že poslovili s tega sveta.
- Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;
- Ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
Lahko pa rajnim namenimo tudi vse ostale odpustke skozi leto in različne priložnosti.
Bog nas pozna. Zato nam je dal mnogo možnosti, da se pokesamo in vrnemo na pot k Njemu.
Odpustki so lahko tudi delni
Seveda je vedno potrebno skesano srce in opravljeno neko dobro delo. Cerkev želi s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela. Kaj bi lahko prišlo v poštev? Lahko samo vdano prenašamo težo dneva s ponižnim zaupanjem. V poštev pride osebna žrtev, materialna pomoč, prostovoljna izpoved vere vpričo drugih, odpoved nečemu prijetnemu, resnično izprašana vest in trden sklep poboljšanja pri spovedi, mesečna duhovna obnova, krščanska meditacija, molitev zjutraj, zvečer in ob obrokih in nekatere od Cerkve potrjene molitve obdarjene z delnimi odpustki. Idej in možnosti več kot dovolj.
Letos pa imamo še eno možnost – svetoletni odpustek. Prejmemo ga ob izpolnjenih osnovnih pogojih, če se udeležimo romanja v katerokoli sveto mesto, kjer se udeležimo maše ali kakšne druge pobožnosti.
Bog nas pozna. Zato nam je dal mnogo možnosti, da se pokesamo in vrnemo na pot k Njemu. Odpustki – popolni ali delni – so na tej poti lahko v veliko pomoč. Izkoristimo jo!
Poglej tudi naročniške vsebine:
Gregor Čušin: “Bog se nikomur ne vsiljuje. On šepeta.”
S. Emanuela Žerdin: “Lepa smrt je kot sadež, ki je dozorel in lahko mirno odpade”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tudi greh je lahko relativna stvar. Nekdo je nekaj naredil narobe in se mu sploh ne zdi nič spornega, drugi se zaradi tega tako kesa in sekira, da je nekaj neverjetnega.
Potem je važno tudi, kaj povemo pri spovedi. Mislim, da marsikdo kakšen greh “zamolči”, ker ga je sram pred spovednikom. Zelo težko je spovedniku, posebej, če ga poznamo in on pozna nas, povedati kakšen greh, ki se nam zdi sramoten. V tem primeru je boljše, da gremo k nekemu x spovedniku, ki nas ne pozna. Lažje je biti iskren.
Sicer pa – pomembno se mi zdi, da se vsak dan sproti vprašamo, kaj smo naredili narobe, kaj ni bilo prav in prosimo Boga za odpuščanje.
Med ljudmi je strašna razlika. Nekateri hodijo k spovedi vsak teden, drugi enkrat ali dvakrat na leto, večina pa nikoli.
Pri tem je najbolj žalostno to, da hodimo k spovedi tisti, ki nimamo nad seboj nekih hudih grehov, tisti, ki bi pa res morali iti, pa ne gredo nikoli, saj nimajo vesti.
K spovedi sigurno ne hodijo: morilci, psihopati, sociopati, posiljevalci, pedofilil, roparji, nasilneži, vsi, ki živijo promiskuitetno življenje, obrekovalci, sleparji, hudodelci vseh vrst. Če pa že gredo, najhujših grehov ne povedo.