Zgodba o dveh adventnih venčkih

Vir: Shutterstock

Tole je zgodba o dveh adventnih venčkih. Pravzaprav je to zgodba o tem, kako Bog lepo (po)skrbi za nas preko družine in prijateljev. In zgodba o tem, kako ne le, da (po)skrbi, ampak nas v svoji ljubezni obilno obdaruje.

Projekt “naredi sam”

Zgodba se je začela v ponedeljek pred prvo adventno nedeljo, ko sem se odločila, da si bomo popoldan vzeli čas za kratek sprehod in nabrali mah, smrekove veje, malo lubja in kakšen storž za naš letošnji adventni venček. Seveda se je planirani sistem sesul in zvečer pri naši hiši ni bilo nič od tega. Podobno je bilo v torek, na sredo nisem niti računala, četrtek pa me je povsem pustil na cedilu, čeprav sem do zadnjega vztrajala, da se da v temi ob 20. uri zvečer nekje na obrobju gozda nastrgati nekaj mahu.

In tako je prišel petek, ko sem dvignila roke v zrak in z belo zastavico v obupu mahala predaji. Ni mi uspelo. Z možem sva se namreč odpravljala na seminar Družine in Življenja. Imela sem le še toliko časa, da sem na hitro zmiksala in v skrinjo zmetala nekaj prezrelih kakijev, ki so nas ves teden upajoče gledali iz zaboja in upali, da jih bomo pojedli, ter da sem na hitro spakirala za vsakega otroka posebej (ker so odšli vsak v svoje varstvo). Nato sva na vse konce razvozila potomstvo in se odpeljala proti Čatežu.

Težko je z besedami opisati hvaležnost, da imaš v življenju okoli sebe toliko ljudi, preko katerih Bog deluje, pomaga, osrečuje, skrbi. Vskočijo, ko potrebuješ pomoč.

Ni mi uspelo

Spet. V nedeljo, na prvo adventno nedeljo, se bomo iz vseh koncev spet zbrali ob domači mizi – brez adventnega venčka. Kakšna grozna mama in gospodinja sem. Ni mi uspelo. Spet!

Nato pa v soboto zjutraj med seminarjem prileti SMS. “Dobro jutro! Že uživata? A imaš narejen venček?” To je bilo sporočilo od drage prijateljice, na katerega sem obupano odgovorila: “Jutrce! Mah kje, ni uspelo.” S kakšnim ponosom bi ji raje poslala slikico narejenega in zraven pripisala: “Imam! Komaj čakam začetek adventa!” Pa sem se tekom dneva sprijaznila, da bo ob eni prižgani svečki, ki jo bom izbrskala iz omare, začetek adventa prav tako čudovit.

Presenečenje

Ko smo se v nedeljo, na prvo adventno nedeljo, spet zbrali za domačo mizo, je na njej gorela svečka. Prva izmed štirih, ki so krasile neverjetno lep adventni venček. Tisti venček, ki nas je čakal pred vrati in ki so ga ustvarile prijateljičine roke. Brez besed in s solzami hvaležnosti sem ga spoštljivo položila na mizo.

Takoj po molitvi pa je zazvonil telefon. Bila je moja mama. Po uvodnem ste prišli/kako je bilo/kako so otroci pa je izstrelila: “En adventni venček mi ostaja, ga že imaš?” “Em, imam. Ampak če ti ostaja, bomo našli še kakšno mizo zanj, hvala!”

Težko je z besedami opisati hvaležnost, da imaš v življenju okoli sebe toliko ljudi, preko katerih Bog deluje, pomaga, osrečuje, skrbi. Vskočijo, ko potrebuješ pomoč. Ustvarijo, ko sam ne uspeš. Nasmejijo, ko je turoben dan. Objamejo, ko jokaš. Se pojavijo na vratih kar tako: z noro idejo in štrudljem na pladnju. Pokličejo ravno v trenutku, ko si v dvomih, kaj storiti. Kako ljubeče in prebrisano Bog vodi misli in srca! Vsa, tudi moje in tvoje – in nobena umetnost mu ni prisluhniti, če le želiš biti svinčnik v Njegovih rokah, ki piše srčne zgodbe.

Želite letos sami izdelati adventni venček? Ni tako težko, v šestih korakih vam bo uspelo!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja