Drug drugega moramo iskati, pripravljati, sezuvati in umivati

Vir: Pixabay

Evangelij večerne maše Velikega četrtka v prvi vrstici napove: “Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.” (Jn 13,1) Sledita mu dve intimni opravili. Najprej se Jezus dotakne človeka z umivanjem nog, nato pa se za vselej izroči v dotik v podobi kruha in vina. Oboje v najbolj prvinski, najčistejši bližini. V ljubezni.

“Novo zapoved vam dam,” nadaljuje: “da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” (Jn 13,34-35)

Umivati noge je samo po sebi lahko pomoč, usluga, nekomu celo služba in poklic, a Jezus z umivanjem nog deli bistveno močnejše sporočilo. Zaveza v ljubezni in Božje usmiljenje presegata vse grehe in slabosti prinešene na nogah k Njemu, da jih umije.

Zakonca v ljubezni sporočata drug drugemu enako kot Kristus, ki umiva noge: “Tu sem zate, brezpogojno te ljubim. Tu sem, da prečistiš svojo ljubezen do mene.”

Petrov upor in vzklik: “Ne boš mi umival nog!” morda na zunaj zveni kot pogum zoperstaviti se Učitelju, a v resnici se izkaže za vzklik nemoči: “Ne moreš mi odpustiti, ne moreš me spremeniti v moji grešnosti, v moji nepopolnosti.” Jezus Petra umiri na obeh ravneh in Peter je v moči, da sprejme mir, saj kljub slabostim že tri leta okuša njegovo dobroto, usmiljenje in ljubezen. Verjame Jezusovi besedi, da bo razumel kasneje, in dopusti izkušnjo Božje bližine, ki ga bo rešila v njegovih ključnih trenutkih.

Poskušajmo si približati, kaj danes pomeni umivanje nog med zakoncema. V zakramentu svetega zakona umivanje nog lahko razumemo kot vztrajanje v ljubečem odnosu, zaljubljeno sprejetem in zgrajenem na sprejemanju sozakonca. V zakonu se mož in žena vsakodnevno odločita za ljubezen in umivanje nog zanju pomeni nenehno sporočanje, da se sprejemata takšna, kot sta. Skušata biti vedno korak drug pred drugim v želji in izpolnitvi tistega, kar sozakonec resnično potrebuje. Tako se posvečujeta, ustvarjata pogoje za svetost. V ljubezni sporočata drug drugemu enako kot Kristus, ki umiva noge: “Tu sem zate, brezpogojno te ljubim. Tu sem, da prečistiš svojo ljubezen do mene.”

Bog zakoncema prihaja naproti, da v ljubezni postaneta eno, hkrati pa živita tudi bratsko ljubezen v naročju Boga Očeta. Krepita jo v skupni in osebni molitvi.

Bog je vselej izviren in po naših rokah prihaja, da bi umival naprej, v večnost.

Dejanja ljubezni se vedno rojevajo v molitvi. V njej čutimo in doživljamo, kako nas Gospod umiva. Ko izkusimo čistost svojih nog, se zavedamo svojega poslanstva, da tudi sami umivamo noge drugim. Izkušnja vere v Božjo moč, ki je v služenju, nas pošilja v skupnost. Naj bo v zakonu ali družini, v prijateljskih odnosih, v cerkvenem občestvu, med sodelavci ali pa na ulici, nikjer nas ni več sram ali nerodno pristopati k bližnjemu in mu streči, opaziti in zadovoljiti resnične potrebe, preprosto biti z njim. Vselej na nov, svež in izviren način.

Bog je vselej izviren in po naših rokah prihaja, da bi umival naprej, v večnost. Če smo njegovi učenci, smo poslani, da drug drugega iščemo, pripeljemo, pripravljamo in sezuvamo, da bi se nas Njegovo prijateljstvo dotaknilo in bi hodili skupaj kot bratje in sestre.