Jožef, možakar, ki ni verjel sebi

Foto: Shutterstock

Možje in očetje današnjega časa bi svetega Jožefa, če bi živel v njihovi soseski in bi ga pogosto srečevali v svojem okolju, morda najprej označili za copato in prišteli k sitnim fotrom, ki “tamalemu” nič ne pusti. Obenem pa bi se z občudovanjem in zavistjo vendarle spraševali, kako je mogoče, da se tako močno ljubita s svojo ženo in kako so lahko skupaj kot družina tako uglašeni.

Velike preizkušnje zahtevajo velike ljudi

V Svetem pismu iz zapisanega lahko dokazano trdimo zgolj, da Jožef v resnici ni verjel sebi. Zagotovo pa je verjel vase, še toliko bolj po tem, ko se je dokončno odločil, da skupaj sodelujeta z nebeškim Očetom. V Njem črpa moč in pogum, potrebna za preizkušnje in izzive na poti odrešenja, svojega in vseh nas.

Jožef v začetku vsem bralcem evangelija na očeh opravi izpit iz obrambe in zaščite svoje družine. Možje se na tem mestu kar znamo poistovetiti z njim, češ, tudi mi bi s pomočjo samoohranitvenega nagona mogli skozi podobne preizkušnje. Ko te minejo in se končno v miru vrnejo domov, pa se zdi, kot da njegova vloga ni več potrebna.

Jožefa doživljam kot zavetnika tihih borcev iz ozadja, katerih delo in vloga se najprej opazita predvsem takrat, ko nista opravljena. Jožef preprosto opravlja svoje poslanstvo.

Kaj pa dolgočasno vsakdanje življenje?

Pravzaprav res nimamo nobene neposredne informacije o kontinuiteti Jožefove vzgoje in lika moža in očeta. So pa sadovi tako očitni, da osebno mislim naslednje: 

O njem v evangeliju morda ni nič zapisanega tudi zato, ker gre za skrivnost tihe vzgoje. Ljubezni v najbolj prvinskem vsakdanu, v katerem se morajo zgoditi brez števila ključni vzgojni trenutki in posegi, pogosto neprijetni, a za rodovitnost nujni. Jožefa tako doživljam kot zavetnika tihih borcev iz ozadja, katerih delo in vloga se najprej opazita predvsem takrat, ko nista opravljena. Jožef preprosto opravlja svoje poslanstvo. V njem ni nobenih revolucionarnih vzgojnih idej, prijemov ali akrobacij.

Namesto revolucije je živel in po Božjem predlogu sooblikoval evolucijo. Tu je bil izjemen, izven serijski, do konca odločen in svoboden. Bil je mož in oče vsak dan, pozoren in odziven, brez prelaganja odgovornosti na drugega ali na kasneje. Zavezan trajnosti v odnosih, pravzaprav večnosti. Sveta družina zanj v sebi ni projekt odrešenja človeštva. Tudi, a pred tem in najprej gre za popolnoma njegovo osebno pot zveličanja. Izročil jo je Bogu v varstvo in opravil poslanstvo, izmoljeno in dozorjeno. 

Namesto revolucije je živel in po Božjem predlogu sooblikoval evolucijo.

Moj učitelj

Občudujem in nagovorjen sem posnemati Jožefovo disciplino. Uči me pomembnosti vsakdanjih korakov in dejanj ljubezni, sledenja temu, kar je prav, in nenehnega preverjanja z Bogom. Nenazadnje, kaj častimo pri Jožefu? Neopazno intimno veliko zvestobo v malem vsakdanu. Ta se ne more udejanjati drugače kot v procesu, v življenju, v vaji. Ne pade z neba. Nastaja na poti. Ko postane Pot sama, postane Resnica in Življenje.

Jožef in jožefovstvo kot moškost se ne dokazujeta z navzočnostjo v prvih vrstah, s popolno zunanjostjo in z brezgrešno neoporečnostjo. S stanovitnostjo in pogumom, da svobodno živim in preverjam svojo odločitev, pač. Ko bom napredoval v vsakodnevnem pogovoru in preverjanju z Bogom in krepil svojo držo, jo bom lahko ponesel tudi tja, kjer zvestobe, moči in poguma za življenje primanjkuje. V okolja, kjer se preklinja in žali, kjer se sočloveka popredmeti in potepta zaradi lastne volje in užitka, bom nosil svoje jožefovstvo in pričeval, da Bog ljubi in edini odrešuje. 

Gospoda prosim, da me na priprošnjo svetega Jožefa okrepi v stanovitnosti in zvestobi. Prosim in se mu zahvaljujem vsak dan.