Vabilo v puščavo

Foto: Shutterstock

Se še spomnimo začetka postnega časa? 

Evangeljski odlomki vabijo, da bi molili in dajali miloščino, da bi vsak dan naložili in nosili svoj križ, se med seboj ljubili in grešnike vodili na pravo pot. Zveni abstraktno in splošno, zato hitro uspemo sami odgovoriti, da vse to na nek način počnemo. 

A sledi Božje povabilo, naj sledimo Jezusu v puščavo, kjer se bomo postili štirideset dni in se tudi izpostavili skušnjavcu. Ta hudič, povsod navzoč, pa na drugi strani skuša vse, da me iz puščave iztrga ter ponovno popelje v udobje in ugodje.

Pot do resnične svobode

Letošnji razmislek o puščavi me vznemirja ob ugotovitvi, da me vanjo v resnici povabi Bog sam. Za štirideset dni, da bi se odločil in očistil vsega, kar sejem vase in ne obrodi sadu. Da, gre za post, za odpoved, a ne za odpoved tistemu, kar imam rad, temveč za odpoved tistemu, kar me zasužnjuje, zasvaja, naredi sebičnega in egocentričnega. Ni težko napisati seznama ravnanj, ki me puščajo nerodovitnega. Težje se je ravnanjem odreči, še posebej, ko hudič prišepetava, da je vse v redu.

Pot do resnične svobode v resnici čutim v odločitvi, da se posvetim samo nekaterim razvadam, morda zgolj eni, a v jasni odločitvi, da to svojo neurejeno navezanost odpravljam. Sv. Ignacij v Duhovnih vajah predlaga prav to in spodbuja k vsakodnevnemu preverjanju, kar poimenuje posebni eksamen. V njem sem pozoren, kako je Bog navzoč v mojem življenju, v katerih dogodkih dneva mi je bil še posebej blizu in kako se uglašujem na Njegov načrt. 

Odkrivajmo Božje delovanje v našem življenju in sodelujmo z Njegovim načrtom.

Vsak dan in vztrajno

V postnem času me torej Bog pošilja v puščavo in me vsakodnevno spodbuja, da z vajo krepim svoj odnos, da v askezi vztrajam vse do notranje spremenitve, ki se je zgodila v moji svobodni privolitvi. Pošilja me v šolo rodovitnosti, da spoznam v sebi razne navezanosti, razvade, morda celo odvisnosti. Da pa bi jih odpravil, moram opraviti domačo nalogo. Dan za dnem, vztrajno, redno in disciplinirano. Kljub padcem in slabim dnem prositi za moč in pogum, obračati se Nanj in iskati zglede v bratih in sestrah. Zahvaljevati se za prehojeno pot in milost Njegove navzočnosti. Ozavestiti, kje me je Bog nosil in kaj mi je uspelo Zanj ali zaradi Njega uresničiti. Nikoli na zalogo, temveč vsak dan sledim svoji jasni in uresničljivi odločitvi.

Preverimo svoje sklepe

Postni čas se v resnici nikoli ne konča. Ko se Jezus vrne iz puščave, v svojem srečevanju in delovanju živi prav to svojo odločitev, da bo ljubil do konca ne glede na vse. Svoboden v svoji odločitvi se ne obrača ves tehtajoč in tuhtajoč nazaj, tudi za ceno neodobravanja, zavračanja in celo sovraštva. Tako kliče tudi mene k odločitvi in zvestobi. Pozna mene, mojo nepopolnost. Vidi tudi moj greh in mojo ranjenost, a me vabi, da greva čez.

Preverimo torej danes svoje sklepe in postne odločitve. Odkrivajmo Božje delovanje v našem življenju in sodelujmo z Njegovim načrtom. Ostanimo v šoli postnega časa z vsakodnevno domačo nalogo iskanja Božjega v konkretnih življenjskih situacijah. Kajti, kjer koli bo navzoč, tam bo tudi vstal. Resnično vstal.