Sv. Krištof – svetnik, ki nas vodi skozi življenjske prelomnice

Vir: Wikimedia

Pisano je, da je bil sveti Krištof neobičajen. Velik in silen hrust je s svojim izgledom, pojavo in močjo vzbujal strah in v svojem okolju ni bil sprejeti. Morda je bil na tihem občudovan, a ljudje so ga rajši zavračali, kot pa v njegovi posebnosti iskali znamenja Božjega načrta.

V iskanju gospodarja z največjo oblastjo

Legenda opisuje njegovo pot iskanja gospodarja z največjo oblastjo, da bi mu z vso svojo močjo služil. Najprej ga je iskal v posvetnem kralju. Ko je uvidil, da ima kralja v oblasti hudič, se je odločil in sledil njemu. Naposled je spoznal, da tudi hudič nima popolne oblasti, saj nenehno beži pred Bogom in njegovo lučjo. Tako je postal služabnik Najvišjega. Na tej točki pa se je Krištofovo iskanje šele v resnici začelo. Če je služenje kralju zagotavljalo materialno gotovost in služenje hudiču prinašalo slavo, čast in oblast, oboje skupaj pa pravzaprav vse, kar človeška moč v svoji nadvladi premore, kakšen izplen zagotavlja služenje Kristusu?

Krištofu se je odprla nova dimenzija iskanja, prečiščevanja in razločevanja, ali njegovo delovanje zares odrešuje. Po srečanju s puščavnikom je bil povabljen, da je s Kristusom, ki ga je spoznal, vstopil v odnos in v resnično izkušnjo služenja. Poslan je bil k deroči reki, kjer je s svojo močjo in sposobnostjo prenašal ljudi na drugo stran. V duhovnem smislu bi lahko rekli, da gre za svetnika, ki sočloveku v danem trenutku pomaga čez neko življenjsko prelomnico, prebroditi krizo ali sprejeti novo, temeljno odločitev.

Otrok, zaradi katerega je postal nov človek

Dokončen prelom zanj osebno se zgodi, ko mu njegova delovna uspešnost morda nekoliko stopi v glavo, izkustvo stanovitnosti v iskanju resnice pa pomaga, da vztraja. Na bregu se za prehod čez reko pojavi otrok. Krištof si ga ljubeče, a samozaverovano oprta in zabrede v reko. Ne pričakuje teže bremena, zaradi katere ga s skrajnimi močmi izvleče na drugi breg. Presenečen še vedno nekoliko samozavestno dečku očita kot da nosi cel svet z njim, doživi pa popoln odgovor: ne le svet, nosiš tudi njegovega Stvarnika.

Od tu dalje je sveti Krištof v resnici novi človek, ki je prebrodil reko tudi sam. Svoje moči in svoje darove je dokončno izročil Kristusu in odtlej delal samo še zanj in za njegovo slavo. Težo lastne slave in ponosa je odvrgel, njegovo breme služenja je ostalo, a postalo osmišljeno in zveličavno.

Smo hkrati monštranca in tovorne živali, shramba in orodje

Sodelovati z Bogom tudi nam ne odvzema bremena, odgovornosti in neugodja. Zamenja pa v temelju našo perspektivo. Vse, kar zmoremo, hočemo, in v resnici storimo v ljubezni, je mogoče, saj Bog daje svoj delež. Kot sveti Krištof smo poklicani, da postanemo nosilci Kristusa, nosilci Boga v sebi na vsakemu edinstven, a vedno na konkreten način v svojem življenju in občestvu. Ne delamo torej niti zase niti za Boga, temveč v Bogu, ki je v nas. Smo hkrati monštranca in tovorne živali, shramba in orodje, po katerem Bog deluje v svetu.

V času Krištofove nedelje se s hvaležnostjo oziramo na vse srečno prehojene in prevožene poti. Priporočamo se, da bi tudi v prihodnje znali na pot stopati v Bogu in Njegovemu načrtu. Postanimo konkretnejši, bolj misijonski v svojem življenju. Misijonarjem, ki na svojih poteh potrebujejo tudi našo pomoč, pa s konkretnimi sredstvi posvetimo pozornost in podporo pri nakupu vozil. Za kakšen izplen? Po svetem Duhu postati podoben Kristusu in okušati polnost življenja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.