Kako do prave podobe Boga?

Vir: Pixabay

Beseda Bog je pogosto izrečena in mnogovrstno uporabljena. Z vzklikanjem se resnično v prošnji ali zahvali naslonimo nanj. Nadalje se Bog lahko zasliši kot niti ne zaznaven medmet. Mnogokrat pa nastopa tudi kot strelovod in Božje ime vključujemo v izkašljevanju naših frustracij in jeze. Njegova vloga in obstoj sta sicer neodvisna od naše interpretacije in pogleda nanj, zagotovo pa je toliko bolj odvisno naše življenje in ravnanje od podobe Boga, ki jo nosimo v sebi.

Človek po izvirnem grehu določa, kdo Bog je

Vprašanje, kdaj ljudje začnemo po svoji volji uravnavati Boga, nas pripelje vse do začetkov sveta in človeštva. V drugem poglavju Geneze Gospod Bog, usmiljeni Oče, z nastopom kače postane samo še Bog, z njim pa skušnjava, da On, ki vse daje, postane nekdo, ki mu je treba vse vzeti. Izvirni greh, postati kot Bog, ni torej nič drugega kot človekova določitev in odločitev, kdo Bog v resnici je. Od tod dalje tako Bog vse bolj postaja predmet človekove opredelitve, vse manj pa Tisti, ki se daje, da bi ga iskali.

Tiranski in ljubosumni Bog – Bog oddaljujočih se od Boga

Brati prva poglavja Svetega pisma površno in dobesedno lahko najprej vzbudi zavračanje in odpor zaradi konflikta z znanostjo. Še bolj pa lahko vzbudi vtis, da Bog pravzaprav nastopa kot diktator, ki svojo vsemogočnost kaže in brani tako, da človeka potlači ter ohranja v dolgotrajnem odnosu odvisnosti. Izgnan iz Božje bližine se tako človek nekako navadi na podobo ljubosumnega in tiranskega Boga. Morda celo bolje: izkustvo tiranskega ali kako drugače popačenega Boga človeka preprosto vodi stran, v bivanje brez njega. Čemur se tudi privadi.

Popačen odnos do Boga vodi v popačen odnos do bližnjega

Živeti zunaj edenskega vrta, zunaj bivanja v Bogu, z Božje perspektive sploh ni mogoče, saj v njem živimo, se gibljemo in smo. Je pa mogoče, da Bogu ne odgovarjamo. Spomnimo se Eve v raju: odreče se molitvi, pogovoru z Njim. Podobo ljubečega Očeta zamenja s podobo nasprotnika, ki deluje iz pozicije moči. Nato se skrije in preprečuje stik. Sooči se z odgovornostjo in posledicami lastne odločitve, da bi postala kot Bog. Tudi njena identiteta postane popačena. Ko človek sebe postavi kot vir popolnosti, v Bogu ni več podobe Očeta, človekove “popolnosti” pa trčijo druga ob drugo. Brat se dvigne nad brata, odnos ljubezni se umakne okvirjem in pravilom. Od vere ostane kvečjemu religija.

Vera : religija

Nedavno sem poslušal p. Rupnika v podkastu Miza Božje besede in se mi zdi pomembno izpostaviti vsaj naslednje: popačene podobe Boga lahko sicer na noge postavijo religijo, ne pa tudi vere. Religija brez vere je zgolj zunanji ustroj, kjer človek določa, kdo in kakšen je Bog, druge resnice pa ni, osebnega odnosa še manj.

Sinoda spoznavanja prave podobe Boga

Vedno znova se borim in vračam v začetek k Adamu in Evi, v čas, ko sta bila naga in ju ni bilo sram. Skušam spet in spet zaživeti v Božji resnični podobi, ustvarjen kot njegov otrok. Trudim se, da bi v svojih odnosih z brati in sestrami lahko ustvarjal okolje, v katerem Bog odgovarja na moja osebna vprašanja. Odgovarja po ženi, otrocih, sožupljanih. Enako odgovarja tudi drugemu, bližnjemu, po meni. Tako verjamem, da bo občestvo, ki mu pripadam, raslo v odnosu, zbliževalo, povezovalo, dajalo rast in odreševalo.

Svoje poslanstvo čutim v prizadevanju, da se moja skupnost iz religijske ustanove vse bolj spreminja v skupnost. Želim praznovati, se zahvaljevati v skupnosti vere in si prizadevati, da bo med nami navzoč resnični Bog Oče, s katerim se bomo pogovarjali in mu dopustili spregovoriti. Želim preprosto ustvarjati srečanja. Občestvo prihodnosti je zame zato pot v skupnem podeljevanju, prečiščevanju in spoznavanju prave podobe Boga. Hoja skupaj. Sinoda.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.