Knjiga Luka premaga žalost – pripomoček pri soočanju najmlajših z minljivostjo

Vir foto: naslovnica knjige

V času praznika vseh svetih se še posebej spominjamo tistih, ki se pri Bogu že veselijo polnosti večnega življenja. Vprašanje, ali se z njimi veselimo tudi sami, je vprašanje procesa našega žalovanja, v katerem smo prečistili in zavzeli nov, drugačen odnos do umrlih ljubljenih oseb.

Slikanica Luka premaga žalost se z enostavno zgodbo o prijateljstvu med otrokom Lukom in njegovim psičkom dotakne resničnosti slovesa in umiranja, ki mu je otrok dejavna priča. Avtor Jon Kanjir načrtno in jasno opisuje Lukovo skrb za psička, pa tudi vlogo in sodelovanje očeta, ki ga zgledno uči, da je odgovornost temelj prijateljskega odnosa. Globlji ko postaja, težje in globlje je slovo, a otroka obdari s pomembno izkušnjo minljivosti in odprtosti za večnost. 

Globlji kot je odnos, težje in globlje je slovo, a otroka obdari s pomembno izkušnjo minljivosti in odprtosti za večnost. 

Zgodba govori o pomenu slovesa od bitja oziroma osebe, s katero smo povezani in jo imamo radi. Ozavešča, da že kot otroci sprejemamo resničnost poslavljanja in smrti. Gre za nujno dejstvo in nanj vpliva pravzaprav nimamo. V zgodbi je psiček Ron zaradi bolezni poginil, česar Luka ni mogel preprečiti. Mu je bilo pa dano, da je v miru in ob podpori bližnjih žaloval in ohranil hvaležen spomin. Zavedel se je, da ga je odnos spremenil in preoblikoval. In navsezadnje, obdaril s pomembno izkušnjo za čas, ko se bo potrebno posloviti od dedka, babice ali pa od prijaznega ostarelega soseda. Ampak to je že druga zgodba za Jona.

Zgodba Luka premaga žalost v resnici ozavesti zgodbo ljubezni, ki se ne konča. V ljubezni je žalost resnično premagana in v ljubezni se učimo drug drugemu pripadati, se odpirati v vsej svoji ranljivosti, sebe darovati. 

Luka smrti ni mogel preprečiti. Mu je bilo pa dano, da je v miru in ob podpori bližnjih žaloval in ohranil hvaležen spomin.

Luka se danes zagotovo veseli vsega, kar sta doživela z Ronom. Tako tudi nas spodbuja k notranjemu veselju, da smo v preteklosti rasli in živeli skupaj z njimi, ki so že v večnosti. 

Hvaležen spomin in resnična vstajenjska vera se izoblikujeta in okrepita, kadar smo v resnični možnosti, da lahko primerno in svobodno žalujemo. Dopustiti žalovati in biti žalujočemu blizu, oboje je za osebno rast v veri ključno. Prav je, da tovrstne izkušnje nikomur ne odtegujemo in smo v tem zgled tudi otrokom.